Ljubi angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj

Po šlamastikah v Seattlu, Pragi, Goeteborgu in pred dvema tednoma v Genovi si evropski voditelji velikih držav ližejo rane. Nikakor pa to ne velja za teksaškega kavboja Georga W. Busha. Kakor je že zapisal slovenski pesnik: sam proti vsem za vse. Bushu je vsekakor nekaj treba priznati. Drži se svoje predvolilne obljube, da bo delal v dobro ZDA, pa če pri tem pogine ves svet. V skopem tednu dni mu je uspelo zablokirati vsaj delne rešitve treh izjemno pomembnih svetovnih problemov in nadlog.

Prva katastrofa

Dve leti se je svetovna skupnost pripravljala na konferenco o omejevanju lahkega osebnega orožja. Konferenco so organizirali Združeni narodi v New Yorku in je 21. julija neslavno propadla. Na eni strani brega sta bili Evropska unija in Kanada, na drugi strani pa prijateljčki v orožju ZDA, Kitajska in Rusija. Po evropski oceni so bile ZDA ključni rabelj konference. Bush in njegovi so bili namreč trdno prepričani, da gre za napad na temeljno ameriško svoboščino, nošenje orožja ob vsaki priložnosti. Ameriška delegacija je jasno povedala, da je osebno orožje ameriška privatna zadeva, ki se nikogar ne tiče. Čeprav je konferenca zgolj hotela preprečiti ilegalno trgovanje z lahkim osebnim orožjem. Podatki so namreč srhljivi. Po statistikah OZN je dandanes po svetu v uporabi pol milijarde kosov lahkega osebnega orožja, od pištol do prenosnih protiletalskih raketometalcev. Več kot polovica tega orožja je ilegalna, obenem pa njihova cena pada iz dneva v dan. Po koncu hladne vojne je to lahko orožje odigralo ključno vlogo pri 46 od 49 oboroženih konfliktov med državami ali v državljanskih vojnah. Vsako leto na ta račun izgubi življenje od 500.000 do 700.000 ljudi. Od tega je več kot 90% civilistov. Višek cinizma je bilo vsekakor dejstvo, da je Washington preprečil omembo otrok kot žrtev, in to že v osnutku dokumenta. Kitajci in Rusi so se lahko samo zadovoljno hahljali v hladni ameriški senci. Charlton Heston (tisti Ben Hur, ki je pomagal Jezusu na Križevem potu) in njegova National Rifle Association sta bila očitno močnejša od ostanka sveta. Prav tako zagrizeno proti so bile seveda tudi države uvoznice lahkega orožja, ki niso hotele ničesar slišati o kakršnihkoli pogojih v zvezi z uvozom. O človekovih pravicah se sploh niso hotele pogovarjati. V zavetju mogočne zaveznice to ni bilo pretirano težko. Evropa je še enkrat ostala z dolgim nosom.

Druga katastrofa

Leta 1977 je bil v japonskem Kjotu podpisan protokol, po katerem naj bi industrijske države do leta 2010 znižale količino toplogrednih plinov. Protokol je podpisal tedanji ameriški podpredsednik Al Gore, ki se je celo manifestativno osebno odpravil v Kjoto. Kjotski protokol predvideva, da bi ga moralo ratificirati 55 držav, ki so skupaj odgovorne za 55% emisije omenjenih plinov. Do zadnjega trenutka je Evropa v Bonnu masirala zlasti Japonsko, Kanado in Avstralijo, naj vendar podpišejo protokol, da bo lahko ratifikacija stekla. In so ga podpisale ter s tem rešile protokol. Bush pa se zadovoljno praska po trebuhu. Njega se toplogredni plini ne tičejo. Vrh vsega se je še na debelo zlagal, da je sklenil kompromis s kanclerjem Schroederjem: "Strinjala sva se, da bo treba zmanjšati učinke tople grede in da bova nadaljeval z dialogom." Štos je v tem, da se Bush sploh ni sestal z Nemcem.

Tretja katastrofa

V Ženevi so pretekli teden razpravljali o načrtu mednarodnega sporazuma, ki naj bi vzpostavil nadzorni mehanizem v zvezi z izvajanjem konvencije o bakteriološkem orožju, sprejete leta 1972. Američani so hladnokrvno zavrnili podpis protokola. Nam ne bo nihče ničesar predpisoval! Ne frak ne talar ne cel svet! V resnici gre za zelo resne zadeve, za uničevalna orožja, ko je s klicami, virusi in bakterijami mogoče pomoriti neznansko število ljudi. Načrt je predvideval, da se določijo jasni cilji. Brez strogega nadzora in inšpekcije mednarodni sporazum o prepovedi bakteriološkega orožja preprosto ne more zaživeti. Konvencijo je sicer ratificiralo 143 držav, med njimi tudi ZDA. Po šestih letih trdega dela se je z besedilom strinjalo 50 od 56 članic ad hoc skupine. Vendar je ameriški NJET sesul vse doseženo v prah in pepel. Tokrat so bile pripravljene sodelovati celo države, kot so Rusija, Kitajska, Kuba, Iran in Pakistan. Mednarodne nevladne organizacije so bile spet brez moči. Glavni ameriški argument je bil isti kot zmerom: s podporo konvenciji bi bila "ogrožena nacionalna varnost ZDA". Obenem bi lahko v mednarodno javnost pricurljali zaupni podatki v zvezi z ameriško "bioobrambo". Hkrati pa bi nasrkala "ameriška zasebna podjetja, ker bi postala tarča krivičnih in neutemeljenih obtožb".

Kavboj, car, mandarin - trio fantasticus

Vendar človek ne sme izgubiti upanja, dokler še hrope in pokašljuje. Moskva in Washington sta se dogovorila, da bosta skupaj postavila na noge sistem mednarodne varnosti. Condoleezza Rice je zadovoljno povedala, da so pred Rusijo in ZDA neizmerne možnosti skupnega napredka. In ker se bo nedvomno srečnemu paru pridružila še Kitajska, pravzaprav ne bo več nikakršnih razlogov za bojazen.

Samo še to, da tudi ta teden ne bi pozabil na Nato. Ali tisti slovenski ministri in drugi politiki, ki se jim tako zelo mudi v Nato, kdaj pomislijo na evidentno dejstvo, da je Nato ameriško dete, kjer nihče drug nima resne besede? Če in ko bomo šli v Nato, bomo morali požreti tudi vse Busheve slastne zgodbe. Nič nas ne bodo vprašali, kako si mi zamišljamo članstvo v Natu. Naložili nam bodo domačo nalogo, kjer bo na prvem mestu pisalo: "Kupujete lahko izključno orožje Made in USA, po možnosti v večjih količinah." In ameriški generali bodo naše vojake poslali tja, kamor se jim bo zahotelo.