Pijem cuba libre, njuham kolumbijsko koko in berem Newsweek

S počitnicami gre počasi h koncu. Ker sem urbi et orbi znan po mehkem srcu in prijaznosti, vam nisem hotel zagreniti lepih počitniških dni na vseh prelepih kotičkih našega planeta. Zato pa so se v zvezi s tem potrudili zlobni novinarji ameriškega Newsweeka, ki so tam nekje na začetku julija sestavili spisek hudomušnih in izvirnih držav, kjer naj bi bilo letovanje še posebej zanimivo. "Pozdravi iz najhujših dežel sveta," so naslovili svoj seznam. Pravzaprav ni šlo toliko za varnost ali nevarnost izletnikov kot za stanje v naštetih državah. Bi imeli dovolj dober želodec, da bi šli počitnikovat v državo, kjer na vsakem uličnem vogalu obešajo politične oporečnike?

V Newsweeku so s v resnici lotili težke naloge. Med približno 180 priznanimi državami na svetu jih je le kakih trideset in kakšna za povrh, ki vsaj načelno spoštujejo človekove pravice in enakost pred zakonom, obenem pa se še - vsaj pro forma - trudijo za ohranjanje vsaj znosnega stanja okolja.

Takole so nam v Newsweeku priskutili počitnice. Če ste količkaj petični, nikar ne zahajajte v Kolumbijo, ker vas bojo za malo malico ugrabili in potem iztržili okroglo odkupnino. V Angoli ne divja samo državljanska vojna, ampak vlada slovi tudi po tem, da so si tisti - maloštevilni - na vrhu prigrabili tako rekoč celotno premoženje cele države. Na Kitajskem ljudi najprej pritisnejo z visokimi davki lokalni oblastniki, nato pa izžeto prebivalstvo do konca osiromaši še centralna oblast. (Po Newsweeku, seveda.) Zabavno je tudi v Sierri Leone, kjer se grejo gverilo že desetletni fantiči, pogum pa si dajejo z drogami. Punčke pa posiljujejo. Vojaška je pač taka. O Afganistanu tako ali tako vsak dan prebiramo po časnikih. Ženske so kot strašila zavite v rjuhe ali v halje, kakor se že temu reče. V javnosti jih preprosto ni. Cel svet se je zgražal, ker so talibi porušili dva veličastna budistična kipa. Res, barbarstvo. Toda mar je katoliška Cerkev v preteklosti puščala templje konkurenčnih verstev pri miru? Poanta je sicer drugje. Kipi so umetnine in dragoceni pričevalci preteklosti, ženske pa so potrošna roba. V Demokratični Republiki Kongo pride en zdravnik na 120.000 prebivalcev. Pazite, DR Kongo ima toliko prebivalcev kot Slovenija. Sami si izračunajte število zdravnikov. V Savdski Arabiji nad homoseksualci nenehoma visi grožnja smrtne kazni. Po desetletjih diktature so v Indoneziji - ob več desetmilijonski kitajski "manjšini", da o Timorju sploh ne govorimo - v stalni smrtni nevarnosti celo predsedniki države. Ti se nam, vsaj meni, še najmanj smilijo. In na tej točki se je Newsweek spomnil balkanskega soda smodnika, "kjer je nadvse neprijetno, če človek pripada etnični manjšini". Živjo naši! Pometanja z manjšinami, od Romov in Janeza Beline do drugače spolno usmerjenih, smo se v Sloveniji že privadili. Da mošeje na obrobju Ljubljanskega Barja sploh ne omenjamo. Nato smo že v Gvineji, kjer je biti begunec še posebej zoprno, saj so vsa begunska taborišča sistematično porušena in devastirana. Vendar biti državni uslužbenec ni povsod tako prijetno, kot si morda mislimo. V Somaliji, kjer divja državljanska vojna vseh proti vsem, ni ne države in ne plač.

V Burmi je oblast tako naduta, da maltretira in preganja celo Nobelovo nagrajenko za mir in ji onemogoča kakršenkoli stik s somišljeniki. Beli svet pa nič. Ali je Burma predaleč bogu za hrbtom ali pa so deali z drogami pomembnejši od spoštovanja človekovih pravic. Takole na pamet je mogoče reči, da so mogočniki zahodne poloble pripravljeni človekove pravice zelo hitro zabarantati za bolj otipljive in oprijemljive dobičke.

In če si po naključju drevo, kje leži zate najbolj neprijazen kraj? Na Madagaskarju, kjer je 87% nekdaj mogočnih gozdov preprosto izginilo. Z obilno človekovo pomočjo, seveda. Iz Zimbabveja so pred lovci pobegnile vse divje živali. Da ne bi mislili, kako se slabo godi samo Afričanom, Azijcem in Južnoameričanom, takoj povejmo, da tudi beli človek tenko piska. Ruskemu moškemu je po padcu in razkroju Sovjetske zveze zaradi alkoholizma in samomorilnosti povprečna starost padla za štiri leta. In nič ne kaže, da bi se trendi obrnili navzgor.

In zdaj smo prišli do težkokategornikov. Burmo smo že omenili. Talibe v Afganistanu tudi. V Iranu, kljub prijaznemu in omikanemu predsedniku Hatamiju, časnikarje na debelo cenzurirajo in jih pošiljajo v ječo. Kar se Kube tiče - ki je nekaterim našim poslancem tako pri srcu - o demokraciji ni mogoče govoriti, gospodarsko pa se vse bolj seseda, saj se računi o investicijah tveganega tujega kapitala niso izšli. Očitno je Kuba še bolj riskantna od gangstrskih dolarjev.

Prav na vrhu piramide pa brez konkurence uživa svoj primat Demokratična Ljudska Republika Koreja. Po Newsweeku, seveda. Dva milijona ljudi je umrlo od lakote, ne da bi ljubljeni vodja mignil z mezincem zanje. Se je pa zelo potrudil za izdelavo balističnih raket in z njimi hudo prestrašil Japonce. Pa še koga drugega.

P.S.

Newsweekove analize pa so se lotili tudi francoski žurnalisti pri Le Mondu. Okrcali so ameriške sotrudnike in jim oponesli, da niso niti z besedico omenili, kako predsednik Bush ni hotel ratificirati Kjotskega protokola, da ZDA brez senčice slabe vesti po tekočem traku pošiljajo svoje ljudi v plinske in druge celice, da obsojajo na smrt mladoletnike. Da o katastrofalnem zdravstvenem sistemu ne govorimo. Vendar je ameriška vest mirna. Kdor je najmogočnejši in kdor ima najnevarnejše orožje pod blazino, ta zmerom spi spanje pravičnika. Še dobro, da so se počitnice končale.