O, mati mafija, daj, da ti naslonim glavo na tvoje mehke, tople prsi

"Ko je prišel rešitelj Italije spet v vladno palačo, so si vsi pošteni državljani oddahnili. Konec je z natolcevanjem in insinuacijami po zakotnih časnikih, kot sta Corriere della sera in Repubblica Sua Emittenza, Vavaliere Berlusconi, je že od prvega dne prevzel stvari v svoje roke. Poleg svojih TV programov je spravil v red tudi vse tri državne TV postaje. Resnična informacija je končno dostopna Italijanom in Italijankam. Nihče več nas ne bo vlekel za nos. Prvi veliki dosežek Novega reda je v natančnosti in preverljivosti informacij. Kot značilen zgled mogočnih sprememb je zgodba o tako imenovani mafiji. Mafija je izmišljija komunističnih rovarjev in anarhističnega podzemlja. Ni mafije, so se zvesti in budni državljani, ki bodo novim oblastem tudi priskočili na pomoč. In to je vsa skrivnost."

Baron Muenhausen, Il Gazzettino di Corleone

Pred skorajda petnajstimi leti sem za Cankarjevo založbo prevedel tri romane sicilskega pisatelja Leonarda Sciascie o mafiji in njeni organski povezanosti s tedanjo vladajočo italijansko politiko. Predvsem s krščansko demokracijo, socialisti in neofašisti. Medtem ko je bilo takrat že bolj ali manj jasno, da bo tako imenovani socializem prej ali slej končal pod rušo, pa je bila zgodba o mafiji bolj kruta. Italijanska družba je živela v nekakšnem perverznem sožitju z mafijo. A vladajoča oligarhija ni več poznala nobenih meja. Goljufije in korupcija so presegle vse meje. Še mafijci so se zgražali. Milanski tožilci in sodniki, na čelu z Antoniom di Pietrom, so z akcijo Čiste roke razsuli strankarsko plutokracijo. Socialistični prvak Craxi je pobegnil v Tunizijo in tam tudi umrl. Naš prijatelj Gianni de Michelis, ki je do zadnjega dne bentil proti slovenski osamosvojitvi in se spogledoval z Miloševičem, je za nagrado dobil najvišje slovensko odlikovanje. In ga sploh ni sprejel. Upam, da mu ga ne bo nihče več post festum ponujal, čeprav je Gianni ob obisku Ljubljane na dan desete obletnice slovenske osamosvojitve izrazil željo, da bi z zamudo vendarle pobasal zlati znak svobode.

Nato je Gianni nekaj let prebil v ječi. Vendar pa je obračun s korumpirano italijansko politično vrhuško kaj kmalu storil žalosten konec. Glavni simbol političnomafijske združbe je bil dosmrtni krščanskodemokratski senator Giulio Andreotti, mož, ki je bil tridesetkrat predsednik italijanske vlade ali njen minister. CIA je večkrat opozarjala ameriške predsednike, da je Andreotti najbolj nevaren človek v Italiji. Seveda brez uspeha. Kdor je trdno v sedlu, ima veliko prijateljev. Andreottiju so naprtili več kot dvajset naglavnih grehov, med drugim tudi umor sodnika, pa se je za upokojenega politika vse dobro končalo. Ampak politika vedno preživi.

To je bila preteklost. Sedanjost je še bolj zanimiva. Naš prijatelj, podjetni Silvio Berlusconi, se je pred leti odločil za politiko, da bi se izognil pravici skazici. Čeprav je bil na krmilu vlade le sedem mesecev, mu je uspelo zabrisati vse sledi. Po nekaj sušnih letih se je zmagoslavno vrnil v vladno palačo. Močnejši kot kdajkoli. Očitno mu ni treba več paziti na besede. Berlusconi je zmagoslavno razložil italijanski populaciji, da si bo zavihal rokave in s sedemmiljnimi koraki na jugu Italije in na Siciliji odprl sezono grandioznih javnih del. V čem je poanta? V tem, da v teh pokrajinah mafija, camorra, 'ndraghetta in podobne kriminalne združbe budno nadzorujejo predvsem javna dela in si od vsakega kolača odtrgajo svoj priboljšek. Kaj torej storiti? Što djelat?, kot bi rekel tovariš Lenin.

Zadeva je že vnaprej na vso moč občutljiva. Javna dela na jugu! Kot bi divje prašiče spustil na koruzno polje. Ampak nikarte se bati, najboljše šele pride. Berlusconijev minister za infrastrukturo Pietro Lunardi je v četrtek, 23. avgusta, izrekel zgodovinske besede: "Mafija in camorra? Od vekomaj sta bili in za vekomaj bosta. Morali bomo živeti s to stvarnostjo. Vendar pa nam ta problem ne more preprečiti, da bi infrastrukturo postavili na noge." Ali po domače povedano. Ker mafije in camorre ni mogoče izkoreniniti, je treba z njima sodelovati. Gre tako rekoč za partnerski odnos. Kriminalne združbe so na svojem terenu, poznajo okolje in o pravem času lahko priskočijo na pomoč, če bo treba. In brez dvoma bo treba, častna pionirska!

Kljub vsemu je bil škandal neznosen. Berlusconi in njegovi so se potuhnili. Nemudoma se je oglasil predsednik Republike Italije Carlo Azeglio Ciampi in nedvoumno pribil, da "je boj proti mafiji absolutna prioriteta Italije". Minister Lunardi pa je kar naprej lomastil skozi koruzišče. Bebcem, ki niso dojeli poante, je razložil, da ni mogoče v nedogled odlašati in prelagati velika - tako rekoč grandiozna - javna dela z izgovorom, da bo mafija vlekla vse niti in s goljufijami in grožnjami, pa seveda s korupcijo pridobila vse slastne posle zase. Trikrat lahko ugibamo, kdo bo zmagoval na natečajih. Seveda tisti, ki ga je italijanska vlada že vnaprej oprala vseh preteklih, sedanjih in prihodnjih grehov. Znajti se je treba. Minister pa je bil še bolj prostodušno odkrit. "Ne bi bilo pošteno," je razložil, "ko bi državljanom sadili rožice, da je to globoko zakoreninjeno bolezen mogoče ozdraviti od danes do jutri." S tem je samo poudaril, da je z mafijo preprosto treba sobivati.

Poanta je še hujša. Minister Lunardi velja v Berlusconijevi vladi za politika moderne drže, za odločnega menežerja, ki se po nepotrebnem ne vtika v politiko. Ne tako kot na primer Berlusconijeva desna roka, Marcello Dell`Utri, ki naj bi - fama crescit eundo - imel tesne zveze z ljubeznivo združbo po imenu Cosa Nostra.