Če nočeš rešiti problema, skliči mednarodno konferenco

Mednarodne konference so prijazna zadeva, tako rekoč kronski dokaz, da se je med pametnimi, zrelimi in treznimi ljudmi mogoče o vsem pogovoriti in dogovoriti. Vzemimo si za svetel zgled mednarodne konference Združenih narodov proti rasizmu, rasni diskriminaciji in podobnim grdobijam. Sedmega septembra, se pravi pred tremi dnevi - se je končala tretja tovrstna konferenca OZN, in sicer v Durbanu v Južni Afriki. Pred tem sta bili organizirani dve podobni konferenci, ki sta se ukvarjali predvsem z vprašanjem apartheida v Južnoafriški republiki. Lepo se sliši, vendar novinarska srenja nekako sramežljivo prikriva dejstvo, da sta bili konferenci leta 1978 in 1983 popoln fiasko, kajti že pred koncem so obe zapustili Izrael in ZDA. Vsi pa se gotovo strinjamo, da brez Izraela ni in ne bo miru na Bližnjem Vzhodu, brez ZDA pa sploh ne bo miru nikjer na nevralgičnih točkah našega nesrečnega in trpečega planeta.

Tudi letos sta omenjeni državi zapustili Svetovno konferenco o rasizmu. Poglavitni argument za odhod je bil, da so arabske dežele, s Palestinci na čelu, to je že treba priznati, celotno konferenco instrumentalizirale v politično obsodbo Izraela, saj so potegnile enačaj med cionizmom in rasizmom. Gotovo Ariel Šaron nikakor ni niti najmanj prijazna oseba, gotovo je nemalo judovskih skrajnežev izrazito rasistično naravnanih proti Palestincem in Arabcem vobče, vendar zgoraj omenjenega enačaja ni mogoče apriorno potegniti. Čeprav je Generalna skupščina OZN leta 1975 sprejela resolucijo, ki cionizem vzporeja z rasizmom. Vendar se je letošnja Madridska konferenca o miru na Bližnjem Vzhodu odrekla tej definiciji. Never ending story.

Trudili so se južnoafriški gostitelji, ki imajo za sabo kar se da hude izkušnje z apartheidom. Trudile so se države Evropske unije (kot trop ovčic jim je seveda sledila trinajsterica pridruženih članic), pa tudi to ni kaj posebej zaleglo. Trudil se je ljubeznivi in ljudomili generalni sekretar OZN Kofi Annan in ponavljal, "da je treba celiti stare rane, ne da bi jih na novo odpirali; treba je priznati tragedije preteklosti, ne da bi postali njihovi ujetniki".

Evropejci so bili pripravljeni izraziti svoje obžalovanje za obdobje suženjstva in priznati uničevalne učinke kolonializma, niso pa se hoteli opravičiti, ker bi s tem odprli vrata za finančne in drugačne odškodnine. Denarnica je vedno na srčni strani.

Med konferenco se je jasno izkazalo, da na Zemlji živimo v različnih svetovih s popolnoma različnimi problemi. Večina delegatov je zavrnila akreditacijo Mednarodni asociaciji homoseksualcev in lezbijk. Medtem ko so predvsem države EU branile načelo nediskriminacije, je Islamski konferenci uspelo zbrati natanko toliko glasov, da so istospolno usmerjenim zaprli vrata.

Amnesty International je v svojem poročilu o stanju pravosodja v različnih državah med drugim poudarila, da se rasna diskriminacija v različnih oblikah nadaljuje tako rekoč v vseh družbah. "Kjer je rasizem, tam ne more biti pravice. (...) V ZDA je med črnci in belci praktično enako število žrtev umorov, vendar so med leti 1977 in 2001 usmrtili več kot 80% zapornikov zaradi umora belca. Razmerje med črnimi in belimi zaporniki v ZDA je osem proti ena."

Lahko trikrat ugibamo, katere države so se zavzemale za spoštovanje človekovih pravic na Kosovu, v Bosni, Čečeniji, Kašmirju..., obenem pa nočejo niti slišati o - denimo - suženjstvu v Sudanu in Mavretaniji ali o do konca ponižujočem statusu žensk v Afganistanu. Tudi bogate arabske zalivske države imajo marsikateri greh na grbi. Po eksploziji cen nafte leta 1973 so se vanje začeli stekati delavci iz Egipta, Jemena in Sudana, pozneje pa še iz Indije in Pakistana. Hkrati so novi bogatuni potrebovali krotko služinčad, ki so si jo brez težav nabavljali iz Šri Lanke, Bangladeša, Indonezije in s Filipinov, pozneje pa še iz Etiopije, Eritreje in Kenije. Tu gre za žensko delovno silo, ki nima nikakršnih socialnih pravic in dela dobesedno v suženjskih razmerah. Maltretiranja, posilstva in umori. Ja, tako je to.

Naša prijateljica še iz Titovih časov, mogočna Indija, ima tudi svoje probleme z rasizmom. Indijski predstavniki na konferenci so odločno zavrnili kakršnokoli diskusijo o kastnem sistemu, češ da kaste z rasizmom nimajo ničesar skupnega. Argument je imel specifično težo. "Kaste obstajajo že tisoče let in problema ni mogoče rešiti čez noč," je poudarila Maneka Gandhi, ministrica za socialno pravičnost in se povprašala, koga to vprašanje sploh zanima. In vendar, 16% indijskega prebivalstva sestavljajo najnižje kaste, ki so tako rekoč brez vsakršnih pravic. Medtem ko se šola 83% Hindujcev, hodi k pouku le 15% otrok iz najnižjih kast. Zlorabe, diskriminacije in nekaznovani umori so del vsakdanjosti. Diskusije tako rekoč ni bilo. Indija je velika in perspektivna država. Milijarda ljudi, to ni hec.

Še večja in še precej bolj vplivna pa je Kitajska. A naj bo velikan še tako mogočen, se sem ter tja tudi palček pritoži. Tokrat se je prvikrat zgodilo, da se je konference proti rasizmu udeležila tudi tibetanska nevladna organizacija in s sliko ter besedo pokazala in dokazala, kako Kitajci sistematično uničujejo tibetansko kulturo, dediščino, samobitnost in - seveda! - tibetanski jezik in vero. Z vseh vidikov gre za klasično brisanje nacionalne identitete. In za neznosni napuh tako imenovane višje civilizacije.

Zadnja novica: Konferenca ni uspela. Stop.

Naj končam poletno in optimistično. Samo kratek odlomek iz poročila nevladne organizacije Human Rights Watch: "Najmanj 250 milijonov ljudi na svetu živi v vsakodnevnem suženjstvu in segregaciji: nedotakljivi v Indiji, Buraku na Japonskem, Osu v Nigeriji, celi sloji prebivalstva v Pakistanu, Nepalu, Šri Lanki, Senegalu, Mavretaniji..."

Samo še nagradni vprašanji: Prvič. Ali so dvajsetletni zapleti okoli gradnje džamije v Ljubljani znamenje slovenske odprtosti do drugače verujočih? Drugič: Ali so slovenski Romi integrirani v slovensko družbo, ali pa morda živijo v segregaciji?