Naša četica koraka, strumno in veselo, malopridno, malopridno spet gremo na delo.

Po Velikem poku v New Yorku bo revna polovica sveta še revnejša, kot je bila. Razlika je samo v tem, da bodo morali odslej naprej revni za povrh še držati jezik za zobmi.
Iz cenzurnega urada v Washingtonu

Kdor ni z nami, je proti nam. Kdorkoli se je na Slovenskem v sedemdesetih in osemdesetih letih vsaj od daleč spogledoval z disidentstvom ali - Bog ne daj! - celo dejavno rovaril proti tedanjemu političnemu sistemu, je dobro poznal to zloglasno maksimo. Konkretno je to pomenilo, da je vsak miselni odklon od uradne resnice tako rekoč prvi korak v politični delikt. V redu, ti časi so na Slovenskem pred desetimi leti dokončno minili. Zato je toliko bolj srhljivo, da se med intelektualci, ki stojijo prav na vrhu slovenske politične piramide, ni nihče niti blago oporekal na začetku omenjeni stavek, ki ga je vehementno izrekel vsemogočni ameriški predsednik George W. Bush. Samo tisti, ki je brezprizivno na naši strani, je naš človek, vsi drugi so malopridni in jih bo prej ali slej doletela kazen. Očitno dokončni vojaški, politični in gospodarski kolaps Sovjetske zveze oz. Imperija zla, kot jo je bil poimenoval nekdanji predsednik Reagan, niso bili dovolj.

Kljub jasnemu in brezkompromisnemu slogu predsednika Busha pa se človeku nehote zastavlja zoprno vprašanje. Na začetku devetdesetih let je bil tedanji George Bush junior prijateljeval in tudi finančno sodeloval z lobistom Jamesom Bathom, ki ga je z nafto oskrboval eden bratov Osama Ben Ladna. Kako tanka je navsezadnje črta, ki loči civilizirani svet od naftnega barbarstva! Naši teroristi so borci za svobodo, njihovi pa navadni banditi. A pustimo to za kakšno drugo priložnost.

Danes nas po - predvsem ameriških tv kanalih - od jutra do večera in še ponoči poučujejo, kdo je malopriden in kdo je poln vrlin. Burma - Miamar po novem - je bila vselej po pravici ožigosana kot popolnoma brezpravna država, vrh vsega pa še proizvaja neznanske količine opija in heroina s katerima zastruplja pol sveta. Tamkajšnja Nobelova nagrajenka za mir je že leta v hišne priporu. Pa nikome ništa, kot bi rekel Pučnik. Zakaj bi se komurkoli zamerili samo zaradi ene sitne in trmaste ženske. V Afriki je civilizirani svet mirno in spokojno gledal, kako so nahujskani Hutujci poklali pol milijona Tutsijev. Evropa se je zganila iz spanca, šele ko je bilo morije konec. Morda tudi zato, ker je prišlo do konflikta interesov dveh pomembnih evropskih držav. Nad Angolo in tamkajšnjo že dvajsetletno državljansko vojno so že vsi dvignili roke. Še toliko z večjim veseljem, ker se orožje veselo prodaja in se bo še prodajalo, dokler bo še kakšna kaplja nafte in ležišče diamantov. Tako se vrti ta svet. Še pred poldrugim desetletjem je bila Latinska Amerika polna fašistoidnih vojaških hunt. Od Argentine in Čila do Paragvaja in Urugvaja, od Peruja do Brazilije. Generali so sicer imeli svoje eskadrone smrti, ki so pobijali levičarje in ki so razširjali teologijo osvoboditve, ampak tako katoliška Cerkev kot predsedniki ZDA so bili zadovoljni. Dokler je pritekal denar, seveda.

In tako smo prišli do male, prijazne države, Severne Koreje. Očeta diktatorja Kim Il Sunga - sicer prisrčnega prijatelja rajnkega maršala Tita - je nasledil njegov nekolikanj ekscentrični sin Kim Jong Il. Dokler je samo zaradi lepšega grozil Južni Koreji, tega ni nihče jemal posebej resno. Pred kratkim pa je poslal na pot raketo, s kakršno bi morebiti lahko zadel Japonsko.Japonci pa so nekako alergični na raket, bombe in podobne zadeve. Svoj svareči prst je dvignil tudi Uncle Sam in Kim Jong Il je obljubil, da se bo popravil. To je sicer lepo in prav, malo manj pa je lepo in prav, da prav nikogar ne zanima, kako je v Severni Koreji s človekovimi pravicami. V prestolnici Pjongjangu vlada takšna lakota, da še podgane crkujejo, ker nimajo hrane. Ljudje množično bežijo na Kitajsko, kjer so podgane bolj rejene. Če nesrečne ubežnike na meji dobijo, jih pošljejo v prevzgojne domove in psihiatrične ustanove. Najprej pa seveda v prehodne zapore. Moške mučijo, ženske posiljujejo, na tristo zapornikov pa na dan za prehrano prideta dva kilograma koruze. Priča, ki ji je uspelo pobegniti na Kitajsko, je povedala, da je v teh zaporih videla vsaj tisoč usmrtitev, od tega petnajst obešenj, dva obsojenca pa sta bila živa sežgana. Razlog za usmrtitev je bila že kraja dveh jajc ali poldruge kile koruze. Patologija, izpeljana do popolnosti.

Ampak zdaj pride poanta. Severna Koreja je po vseh merilih malopridna država. A dokler v resnici ne ogroža svojih sosed, jo pustijo pri miru. Naj se cmari v lastnem soku in počasi crkuje. Komu mar. Vendar pa je v zadnjem trenutku prišlo do kopernikanskega preobrata. Severnokorejski režim je stopil v bojne vrste civiliziranega sveta proti barbarskemu polu - kot se elegantno izražajo naši diplomati. severnokorejska tiskovna agencija KCNA je sporočila svoje strinjanje s koalicijo proti mednarodnemu terorizmu. "Dobra odločitev je, da se vsaka država upre vsem oblikam terorizma in prispeva svoj delež k prizadevanjem mednarodne skupnosti za izkoreninjenje temeljnih vzrokov za terorizem." In tako naprej ad nauseam. Sicer pa, ali ravno pred kratkim severnokorejski trinog z vsemi častmi z vlakom prekrižaril celo Kitajsko in Rusijo in bil tako v Kremlju kot v Pekingu sprejet z najvišjimi častmi. Svet se vrti, kot se je vekomaj vrtel. Počasi in z naduho.