Pravica do starševstva. Blatni dol je proti.

"Na referendumu bomo namreč v prvi vrsti odločali o tem, ali bo naša država avtoritarna ali demokratična. Verjamemo, da je slovenska družba dovolj tolerantna in pluralna in bo pokazala posluh in razumevanje za pravice manjšine. Zaradi uveljavitve pravic manjšine naše skupne vrednote ne bodo ogrožene, z zrelostjo in solidarnostjo pa bomo pokazali, da v svobodi drugega ne vidimo ogroženosti za svojo lastno svobodo."
Iz ustanovne listine Odbora za svobodno odločanje

Pred enajstimi leti se je v slovenskem parlamentu začelo s paranojo. Na eni strani Demos, ki je vsepovsod videl udbovske in komunistične zarote, na drugi strani opozicija, ki je imela zoprn občutek, da bo Demos kar vladal in vladal kot dobro naoljen stroj. To nezaupanje je prišlo na plano v zvezi s plebiscitom o slovenski samostojnosti. Demosovci so zahtevali, da naj bi bilo načelno dovolj, če bi se plebiscita udeležil en sam volilec. Imeli so precej humorne argumente. Da je namreč decembra velika nevarnost poplav, dolgotrajnih deževij, neurij in hurikanov. Zato se podeželani, starejši pa še posebej, ne bi mogli udeležiti plebiscita. Po drugi strani pa naj bi bili komunisti in njihovi mladiči zviti in dobro organizirani. Na koncu pa so vsi po vrsti, levi in desni, množično zasedli volišča. Izid plebiscita bo zapisan v zgodovino. Še zmerom pa paranoja teče nove in nove častne kroge. Zadnji je bil v zvezi z referendumom za pravico do umetne oploditve samskih žensk, če nekoliko poenostavim. Kot vemo, je referendum pogorel na vsej črti, pri čemer so levji delež prispevali konservativni poslanci v parlamentu, ki so slovenski avditorij od samega začetka pitali z lažmi in podtikanji, in pa katoliška Cerkev. Sam sem se o referendumu odločal v Piranu. Zdaj pa pozor. Referenduma se je udeležila pičla tretjina volilcev, medtem ko je na parlamentarne volitve dobrega pol leta pred tem prišla debela večina volilk in volilcev, čez 70%! Ko sem tam okoli desetih dopoldne prišel na svoje volišče, sem povprašal predsednika volilne komisije, kakšen je odziv na referendum. Ponosno mi je povedal, da veliko boljši kot na volitvah. S tako rekoč stoodstotno zanesljivostjo je mogoče sklepati, da so že navsezgodaj pohiteli na volišča tisti volilci, ki so poslušali lokalnega župnika. Drugače si ni mogoče razložiti dejstva, da je volilna komisija v prvih treh urah zabeležila tako rekoč triumfalno udeležbo, ob koncu volilnega dne pa je bil izplen neprimerljivo pičlejši. Sicer pa je Cerkev ob nesrečnem referendumu jasno zažugala svoji volilni bazi, naj obrne palec navzdol. In tako se je tudi zgodilo.

V Evropi, na katero se tako radi sklicujemo in ki postaja vse bolj oddaljen predmet poželenja, niso tako kampanilistično zadrti in ozkosrčni. Medtem ko pri nas lahko otroka posvoji samo par, je v Franciji to omogočeno tudi samski osebi, ne glede na spol. Samo mimogrede, v Sloveniji obstaja sto tisoč družin z enim samim roditeljem. Mi pa še vedno po starem, togo in neživljenjsko. Vrnimo se v Francijo. Sedeminštiridesetletni samski pariški profesor že deset let bije bitko za pravico do posvojitve otroka. Iz socialne službe so sporočili pitijsko stališče: "Gospod Frette ima vsekakor človeške in vzgojne kvalitete. Otrok bi bil z njim po vsej verjetnosti srečen. Vendar se sprašujemo, ali njegove posebnosti - samski stan in homoseksualnost - dovoljujejo, da mu zaupamo otroka?" Philippe Frette je pred administrativnim sodiščem v Parizu zahteval preklic te zavrnitve. Sodišče mu je leta 1995 dalo prav. Naslednje leto pa je najvišja instanca, Državni svet, odločila proti vztrajnemu možu. Vendar se ta ni vdal. Z odvetnikom sta se pritožila na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Njun argument je bil kristalno jasen: "Ali Evropska konvencija o človekovih pravicah dovoljuje državi, katere zakonodaja omogoča posvojitev otroka enemu samemu adoptivnemu in samskemu staršu, da absolutno onemogoči posvojitev kategoriji oseb zaradi njihove spolne usmerjenosti?" Odvetnik je dokazoval, da je država kršila osmi (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) in štirinajsti člen (pravice iz konvencije morajo biti zagotovljene brez diskriminacije) Evropske konvencije. Komisar francoske vlade pri Državnem svetu je priznal, da nesrečni profesor izpolnjuje vse pogoje in da je edini problem njegova homoseksualnost. Odvetnik je ta argument zavrnil z razlago, da velika večina 43 držav članic Sveta Evrope - z izjemo Francije in Švedske - dovoljuje posvojitev s strani enega samega adoptivnega starša ne glede na spolno usmerjenost. "In še celo na Švedskem," je poudaril odvetnik, "je vladna komisija januarja 2001 priporočila zakonsko ukinitev te diskriminacije."

V Strasbourgu bodo nedvomno razsodili profesorju v prid. To pa še ne pomeni, da se bo umaknila tudi francoska država. Vsaka država namreč hoče imeti vselej svoj prav. Sicer pa - čeprav visoko cenim dnevnik Le Monde, v katerem sem izbrskal to zgodbo - ne verjamem docela, da sta v Svetu Evrope problematični samo Francija in Švedska. In Slovenija pri tem - kljub svojim globokim in krepkim katoliškim koreninam - nikakor ni na začelju. Bi rekel, da se večina nekdaj socrealističnih evropskih držav s takšnimi vprašanji sploh še ni začela ukvarjati. Ampak referendum priti samskim ženskam je bil vseeno sramota. Sramota na kvadrat.