Sekte, mesije in škofovske konference

"Nevzdržna je francoska histerija v zvezi s sektami. V tem pogledu imajo anglosaksonske dežele dosti bolj liberalno stališče."
Pastor Jean-Luc Mouton, urednik protestanskega tednika Reforme

Beseda sekta zveni vsekakor negativno, kakorkoli jo obračamo. Sekta pomeni odcep, razkol, disidenco od glavnega toka, naj gre za religijo ali politiko. Sekta se upira monopolu avtoritete in pogosto tudi sami vsebini religijskega ali političnega sporočila. Katoliška Cerkev je začela svoje življenje kot sekta par excellence. In to kot zelo zelotska in nasilna sekta. Kristus je ne nazadnje povsem nedvoumno dejal, da prinaša meč med očeta in sina. Če to ni ločina, kaj potem sploh je! Katoliška Cerkev ni za sekto razglasila samo protestantizma, ampak tudi islam. Batine so dobili celo jezuiti, da o prostozidarjih ne govorimo. Sekta je torej upor proti kanonizirani instituciji. Konec prejšnjega tisočletja je dobesedno izbruhnil New Age, ki ljudem ni grozil s peklom ali vsaj vicami, temveč jim je obljubljal kar nebeško življenje na zemlji. Cerkev se je hitro prilagodila novim instantnim potrebam in se dandanes uspešno kosa z New Ageom. Velike in mogočne institucije se raje prilagodijo kot izginejo.

Samo kaj, ko sekte poganjajo na vseh koncih kot gobe po dežju na Dolenjskem. In tudi kar se tiče bolj ali manj prostovoljnih prispevkov in nabirk, se učinkovito kosajo z velikimi Cerkvami. Pa si oglejmo zabavno zgodbo iz malega francoskega mesta Castellane. Tu se je pred enajstimi leti zasidral guru Gilbert Bourdin in s svojimi zvestimi privrženci ustanovil tempelj Mandarom. "Njegova Svetost, Gospod Hamsah Manarah, se je razkril Svetu kot Kozmoplanetarni Mesija, ki so ga pričakovala vsa verstva." S svojimi tisoč privrženci je ustanovil Združbo Vitezov zlatega lotosa. Mož je bil postaven, modrook, zelo inteligenten, neverjetno lep in milega pogleda, kot ga je opisala nekdanja privrženka. In denar? Denar ni bil problem, čeprav so cele družine končale v popolni revščini, ker so vse svoje premoženje poklonile mesiji. Tempelj so torej zgradili, posvečen pa je bil vsem verstvom. Naš guru je bil namreč reinkarnacija Pitagore, Jezusa, Mohameda in Napoleona. Na svet je prišel kot junak novega časa, ki bo odrešil svet. Skorajda odveč je omenjati, da je guru pridigal spolno vzdržnost, sam pa si je veselo privoščil mesene radosti. Po obisku afriškega kontinenta se je začel ukvarjati s črno magijo. Vse bolj se mu je dozdevalo, da ga zasledujejo demoni. Napovedal jim je vojno do iztrebljenja. Svoje učence je oborožil s plastičnimi pištolami in streljali so do mile volje po demonih, atlantih in lemurijcih. Plastične pištole so simbolizirale molitev, je razložil ljubljeni vodja. Vendar se vsaka veselica enkrat konča. Mesija je leta 1998 umrl zaradi slabo zdravljene sladkorne bolezni. Zgodba pa se je srečno nadaljevala. Ob templju so namreč privrženci še za njegovega življenja postavili 23 metrov visok kip kozmičnega Kristusa in 22 metrov velikega Budo Metreja. Med njima pa seveda triintrideset metrov visoki kolos našega junaka, ki je s tem "uresničil sintezo med Vzhodom in Zahodom".

Potem pa se je vmešala država. Adeptom preminulega Mesije so državni birokrati razložili, da gradbeno in lokacijsko dovoljenje za tempelj ne velja tudi za mogočne statue. Treba bo rušiti, so rekli. Ker da gre za vizualno onesnaženje okolja, še posebej jezerca za templjem. Če mislite, da so za tem izgonom iz raja tičali lokalni prebivalci, se motite. Nad templjem in lokalno Formo vivo so bili navdušeni, saj so si Mandarom - Sveto goro po slovensko - trumoma prihajali ogledovat turisti od blizu in daleč. Zamaknjeno so si ogledovali kipe, kupovali spominke in sladkarije, lokalci pa so zaračunavali parkirnino in kampiranje. Tudi mestne gostilne so si lepo opomogle. In župan, sicer desne provenience, si je mel roke. Biznis je biznis. Mandarom se je kot turistična točka znašel celo na zemljevidih in avtokartah.

Nič ni pomagalo, 6. septembra je brezdušna država podrla svete skulpture. Navsezgodaj je 150 policajev obkolilo tempelj, 70 jih je vdrlo v svetišče. Gurujev kip je tehtal precej več, kot je bilo zapisano v papirjih, se pravi 1.100 ton. Da je bil sakrilegij popoln, je morala rušenje - debel milijon francoskih frankov - plačati sekta sama. Kje je pravica!? Ali je katoliška Cerkev priskočila na pomoč svojim dušnim bratom? Ni priskočila, temveč se je privoščljivo hahljala v pest.

Je pa treba povedati, da so imeli Vitezi zlatega lotosa precejšnjo smolo. Maja meseca je namreč francoski parlament tako rekoč soglasno sprejel tako imenovani Zakon proti sektam, ki "naj bi okrepil preventivno dejavnost in nadzor nad gibanjem sekt". V zvezi s tem lahko vrhovno sodišče razpusti organizacije ali skupine posameznikov, ki zlorabljajo duševno ali telesno podrejenost drugih oseb in ki so bili že večkrat pravnomočno obsojeni. Poleg tega se društvom za boj proti sektam priznava družbeno koristnost, tako da lahko sprožajo sodne postopke v imenu žrtev. Tako politične stranke kot francosko pravosodje so bile nadvse zadovoljne nad sprejetjem tega zakona. Še toliko bolj, ker je po njihovem mnenju ameriška državna administracija prepredena s Scientologijo. He, he, se še spomnite Rona Hubbarda! Ampak to sploh še ni vse. Že čez dobra dva tedna se je v časnikih pojavilo pismo predsednika Konference francoskih škofov, kardinala Billeja, in predsednika Protestantske federacije, pastorja Clermonta. Zakon proti sektam naj bi namreč kršil "delitev oblasti". Oglasil se je samo en desničarski poslanec, pa še ta je le suho izjavil, da imata tudi cerkvena dostojanstvenika pravico do besede.

Kozmoplanetarni Mesija, Gospod Hamsah Manarah, se veselo hahlja v grobu. Sekte so še žive, pajkovih mrež pa na pretek. Amen.