Kdo bo naslednji na vrsti?

Kriminalistična služba je eden od represivnih organov, ki velikokrat posega v temeljne človekove pravice.
Delo, 26. oktobra 2001

Beseda disciplina se mi je že od otroških let na moč gravžala. Ampak človek v življenju marsikaj požre. Ste kdaj prebrali kakšen tekst Williama Pfaffa? Že sam priimek je več kot hudomušen. Kaj naj rečem? Kapo dol. Takole pravi Pfaff: "Civilizacija je odvisna od državljanske discipline in človeških elit." Sliši se skorajda čudaško. Pa si vseeno poglejmo. Prvo vprašanje je ključno. Zakaj ljudje pobijajo svoje sosede ali se obračajo stran, ko jih drugi pobijajo? Le kako so Judje v Bolgariji preživeli drugo svetovno vojno, čeprav je bila bolgarska vlada antisemitska in zaveznica nacistične Nemčije, po drugi strani pa so na Nizozemskem, kjer pred drugo vojno praktično ni bilo antisemitizma, pokončali osemdeset nizozemskih Judov? Naključje je naneslo, da sem v Parizu srečal bolgarskega veleposlanika, ki mi je povedal zgodbo v zvezi z bolgarskimi Judi. Ko je nemška nacistična oblast hotela deportirati Jude - ve se, kam - je bolgarski kralj stopil na železniški tir in dejal, da bojo Jude odpeljali v konclagerje samo preko njegovega trupla. In Nemci niso odpeljali enega samega bolgarskega Juda. Hej!

Zgodbe se je lotil bolgarski pisatelj Cvetan Todorov, ki je emigriral v Francijo in tam naredil bleščečo kariero. Nato jo je nadaljevala ameriška profesorica Helen Fein, ki že po definiciji ni mogla kramljati pred ameriškim veleposlaništvom. Feinova je analizirala, kaj se je zgodilo v 22 državah in regijah, ki so jih okupirali nacisti ali njihovi zavezniki. Najbolj pomemben posamični dejavnik proti nacistični politiki holokavsta je bila Cerkev. Tam, kjer sta tako država kot Cerkev izbrala pot proti nacizmu - kot je bilo na Danskem - je bila notranja rezistenca najbolj učinkovita.

Večina Judov, ki se jim je uspelo izogniti deportaciji v državah, ki so jih okupirali nacisti in njihovi zavezniki, se je lahko zahvalila odločni politiki lokalnih Cerkva. V tistih deželah, kjer se Cerkev ni upirala in kjer se je državni aparat podredil nacistični oblasti ali pa preprosto pobegnil v ekzil, je nova oblast pokleknila pred nacizmom.

Na Nizozemskem, recimo, sta jo kraljica in vlada popihali v London. Državni uradniki so ponižno sprejeli nacistično vladavino. Še več, promptno so izvajali nemške zahteve v zvezi s holokavstom. Samo dvajset odstotkov nizozemskih Judov je preživelo drugo svetovno vojno.

Na Nemškem je prevladujoča protestantska Cerkev sicer protestirala proti deportacijam Judov, vendar se ni odločno uprla. Bila je proti, tepla se pa ni. Oblast je oblast, slast in mast. Ištvan Deak, zgodovinar na Columbian University, je postavil teorijo, da je bil ključni dejavnik, če so družbene in politične hierarhije ostale na oblasti tudi po nemški prevladi. Drugače je bilo tam, kjer so države ohranile vsaj relativno suverenost. V Italiji, Madžarski, Romuniji, Slovaški, Bolgariji, Finski, Petainovi višiški Franciji in Danski so se vlade kupčkale in pogajale z Nemci, kakšna naj bi bila usoda lokalnih Judov. V resnici jim je uspelo, da so rešile precejšen del judovskega življa. Svojega, seveda. Dejstvo pa je, da so ravno v teh državah rešili največ Judov v Evropi. Seveda pa je bilo to be or not to be. Najprej jaz, ljubica, otroci in žena, potem pa še drugi, starši, babice in dedki. Kot recimo, spet - višiška -Francija. generala Petaina. Vichy je v nemška koncentracijska taborišča brez vsakega pomisleka in slabe vesti poslal nemške, avstrijske, češke, poljske in madžarske Jude. In ni jih bilo malo. Šestdeset tisoč so jih žrtvovali Francozi. Kot bi rekel eden od naših ministrov: malopridno. Vseeno pa je posebej omeniti Italijo. Italijanska vojska ni bila nikoli posebej cenjena in spoštovana. Vendar pa je prav v drugi svetovni vojni storila vse, kar je bilo v njeni moči, da ni rešila samo svojih Judov, ampak tudi francoske Jude, ki so se znašli znotraj italijanske okupacijske cone. Še več, Italijani so Nemcem nagajali, kolikor je bilo mogoče. Končni izid je bil ta, da je bil odstotek pomorjenih italijanskih Judov najnižji v celi Evropi. Še tole: v Vichyju so v konclagerje poslali 6.000 francoskih Judov. Preživela jih je le polovica.

Bodimo še malo hudobni. O Norveški in Nizozemski smo že govorili. Vladi sta pobegnili v London, lokalno uradništvo in policija pa sta ubogljivo ubogali nemškega okupatorja. Podobno je bilo na Poljskem, v Ukrajini in v baltskih deželah. Struktura civilne družbe je bila popolnoma razsuta, saj so oblast neusmiljeno prevzeli nemški in ruski okupatorji. Za povrh so eni in drugi uničili inteligenco, da o Judih sploh ne govorimo. V drugi svetovni vojni je življenje izgubilo vsaj 90% poljskih Judov. Moj bog.