Le tisti kaj velja, ki plača (France Prešeren)

Misijo je financiral drugi PHARE horizontalni program za pravosodje in notranje zadeve. V misiji so sodelovali predstavniki Avstrije, Nemčije, Belgije, Velike Britanije in Italije ter trije predstavniki generalnega direktorata Evropske komisije za širitev.

Ravnokar omenjena evropska komisija je letošnjega julija izdala obširno poročilo na 84 straneh, da dodatkov posebej ne omenjam. Slovenija je tako rekoč na vseh področjih - od zatiranja organiziranega kriminala, korupcije pa do terorizma in mednarodnega sodelovanja dobila dobre, zelo dobre in odlične ocene. Vse bi bilo torej v najlepšem redu in tudi meni ne bi bilo treba pisati te lamentacije, ko ne bi ravno na sredi evropskega poročila zazijala globoka črna luknja. Področje, na katerem se je Slovenija katastrofalno odrezala, nosi ime Mejni nadzor, migracija in azil. Ob teh besedah se je marsikomu že začelo jasniti.

Ampak naj na tej točki naredim oklepaj in se vrnem v leto 1998, ko je Evropa prav tako izdala poročilo za Slovenijo, med drugim tudi v zvezi z azilom. Slovenija je bila najprej (upravičeno!) pohvaljena, ker je med vojno v Bosni sprejela 70.000 beguncev in kot ena redkih držav sprejela zakon o začasni zaščiti. Leta 1998 je število bosanskih beguncev padlo na 4.500. Na prvi pogled se je problem uspešno reševal, v polnem skladju z daytonskim sporazumom. Kar se pa tiče uresničevanja ženevske konvencije v zvezi z zaščito beguncev, je bil položaj bosanskih (in drugih) beguncev dosti slabših. Dvesto jih je od leta 1991 do leta 1997 zaprosilo za status begunca, rešeni prošnji pa sta bili reci in piši dve, two, zwei, deux, due, dos. Evropski opazovalci so bili zgroženi. Kritično so se obregnili tudi na slovensko zakonodajo. Predvsem zaradi pospešenega postopka tako rekoč za vse prosilce. Po domače povedano: slovenska država je uporabila vse možne pravne trike in zvijače, samo da ji ne bi bilo treba sprejeti namesto dveh recimo dvajset beguncev. Europa dixit. Jaša samo skromno ponovi. Nič bolje kot v notranjem ministrstvu pa ni bilo niti v parlamentu, kjer so poslanci skrajno restriktivno slepomišenje z veliko večino pozdravljali kot pogumno patriotsko dejanje, ki nas bo rešilo pred poplavo nemarnih tujcev, katerih edina krivda je bila, da so jih v njihovih državah preganjali ali pa so bili obsojeni na počasno umiranje od lakote in bolezni. Ampak Slovenci ne bomo dopustili, da bi kdo drug dihal slovenski zrak in pil slovensko studenčnico. Za postavitev dveh ali treh tujih vojaških baz na naših tleh bi se že zmenili. In to z veseljem. Sicer pa so številke na dan 31. decembra 2000 dovolj zgovorne. V Sloveniji je tedaj legalno bival 13.501 tujec s stalnim dovoljenjem za bivanje (od tega jih je bilo 12.600 iz nekdanje Jugoslavije. 31.603 tujci pa so imeli začasna bivalna dovoljenja. Tu je bila slovenska administracija neprimerno bolj hitra in učinkovita. Šlo je namreč za delovno silo, brez katere bi zamrle cele panoge, od gradbeništva pa vse do kmetijstva, slovenskega bisera.

Naj se vrnem k evropskemu poročilu 2001. Vsi evropski eksperti so bili: "Globoko zgroženi ob obisku azila in pripora. Stavba je bila v groznem stanju, v domu je absolutno premalo zaposlenih, vsega skupaj 36. Šest jih je skrbno vodstvo, 23 jih skrbi za nastanitev, sedem operativcev pa sprejema formularje s prošnjami za azil. Vendar je eden hujših problemov ta, da tolmači niso vedno na voljo, poleg tega pa - kot so zvedeli eksperti - sploh ni urejeno njihovo plačevanje." Še enkrat - en passant - na ledu je v tem trenutku 8.000 primerkov, od leta 1991 do junija 2001 je bilo ugodno rešenih samo enajst prošenj. So pa slovenske oblasti potolažile "evropske eksperte z zagotovilom, da je za leto 2002 že pripravljen načrt za nov azil, v katerem bodo ločili prosilce za azil od nesrečnikov, i bodo čakali na deportacijo".

Edini svetli trenutek poglavja o azilu in azilantih na Slovenskem je bil pogovor evropskih ekspertov s predstavniki slovenskih nevladnih organizacij. Zatožili so jim, da glede integracije tujcev - predvsem že omenjenih 3.000 Bosancev, ki životarijo v Rakovi Jelši brez pravice do dela. Še več, s prepovedjo dela. Sploh pa Slovenija nima nikakršnega programa, kako integrirati azilante v slovensko družbo. Vse to in še več je našlo svoj prostor v evropskem poročilu. Ampak navajeni smo že, da se vladne institucije vedejo arogantno in da skrivajo neprijetne podatke in dejstva. Vendar je tako skoraj povsod na svetu. Izjeme so bržkone edinole v skandinavskih državah in na Nizozemskem. To zapiranje podatkov sicer ni higienično, je pa človeško. Nihče noče samega sebe mazohistično postavljati na pranger. Problem tiči drugje. Evropsko poročilo je prišlo v javnost 18. julija letos. Razen delno za zaprtimi vrati odbora za notranjo politiko slovenskega parlamenta o njem ni nihče ne pisal ne govoril. (Morda sem kaj spregledal, se vnaprej opravičujem.) To pa zato, ker nas azilanti zanimajo samo kot problem, ki ga je treba čimprej odstraniti kot kužno prasko na zdravem narodovem telesu.

Kaj bi se bilo zgodilo, ko bi bila jugoslovanska vojska leta 1991 prodrla do italijanskih in avstrijskih meja in bi pred njo na tuje pobegnilo sto tisoč Slovencev in Slovenk?