Bosna. Prvič.

Po 11. septembru se morajo muslimani v Evropski uniji soočati z naraščajočimi žalitvami in verbalnimi napadi. To je več kot razvidno iz poročil, ki jih je zbral Evropski poročevalec, publikacija, ki spremlja rasistične in ksenofobne pojave v državah članicah Evropske unije. V sporočilu za javnost, ki ga je Opazovalec 29. novembra na Dunaju razdelil novinarjem, so bili našteti in analizirani incidenti, ki so se dogodili v petnajsterici v zadnjih treh mesecih. "Zaslediti je bilo relativno malo fizičnih napadov na pripadnike manjšin, vendar je bilo mogoče po 11. septembru zaznati psovke in verbalne žalitve - predvsem na račun muslimanov - tako rekoč po vseh državah članicah."
Le Monde, 30. 11. 2001

V drugi svetovni vojni je na ozemlju nekdanje Jugoslavije, najprej kraljevine in na koncu federativne republike, največji krvni davek doživela prav bošnjaška skupnost. Nasploh se je izkazalo - quelle surprise! - da so si tako imenovani konstitutivni narodi (že sama definicija je tiktakajoči peklenski stroj), se pravi Srbi, Hrvati, Slovenci in Makedonci iz svojih republik ustvarili nacionalne države. Nekateri bolj, drugi manj razvidno. Srbi in Hrvati so iz desetletja v desetletje bolj tarnali, kakšne krivice so se jim zgodile, kakšne holokavste so morali prenašati. Ves čas pa so oboji sanjali o etnično zaokroženi Srbiji in Hrvaški. Makedonci so bili previdno tiho, Albancev tako ali tako ni nihče nič vprašal. Bošnjaki pa so bili ves čas nemi in krotki. Žrtve pač. Svojim otrokom so zamolčevali strašne morije, ki so jih prenašali med drugo vojno. Upali so, da se zgodovina ne bo ponovila. V resnici pa ni molk nič drugega kot odlašanje neizbežnega. Hrvati so imeli svoj Križev pot iz Pliberka, Srbi - na Hrvaškem - so se imeli za ostanek poklanega naroda. Slovenci pa so zadnjih deset let skupne države vedeli, da bodo prej ali slej odšli na svoje. Slovensko samostojno prihodnost je nenazadnje anticipiral že Edvard Kardelj s konfederalistično zvezno ustavo leta 1974.

Muslimani so molčali in čakali na milost Josipa Broza Tita in do zadnjega verjeli v bratstvo in enotnost. Ko so v šestdesetih letih dobili svoj status, ni bilo mogoče najti bolj neprimernega in nevarnega poimenovanja. Muslimani kot narod. Kot da bi jim nekdo hotel podtakniti tempirano bombo. Naj je bilo zanalašč ali ne, vse skupaj se je končalo kot popolna katastrofa. Ko je Tito umiral v Kliničnem centru v Ljubljani, so bili državljani Jugoslavije objokani otroci, ki so izgubili očeta. Strogega in muhastega, a vendarle očeta. Po Titu Tito. Žalovanja pa je bilo hitro konec. Nekateri - zlasti Bošnjaki - so se obnašali, kot da je karizmatični Zagorec še vedno živ. Drugi pa so začeli kovati načrte za posttitovsko ero. Prvi so pohiteli kosovski Albanci, ki so skozi zgodovino vsakokrat znova izgubili pravi momentum. Tudi tokrat. A imeli so vsaj svojo pokrajino kot nekakšen nadomestek za republiko. Predvsem pa so imeli večino, ki je kar naraščala in naraščala. In kaj so imeli Bošnjaki? Tolažbo, da so eden od treh konstitutivnih narodov v Socialistični Republiki Bosni in Hrcegovini. Pri tem pa niso imeli ne svojega Zagreba ne svojega Beograda.

Uvertura s slovensko desetdnevno vojno je bila prekratka in premalo krvava, da bi Bošnjakom zbudila previdnost pred prihodnostjo. Tudi srbsko barbarstvo v Vukovarju in blazni zavojevalni načrti srbskega vožda na Hrvaškem še niso pomenili streznitve. Streznitev pa ni bila mogoča zato, ker je bila v resnici preveč apokaliptična. Srbske, hrvaške in bošnjaške vasi so bile spremešane med sabo. V Bosni ni bilo fronte, tako kot na Hrvaškem. V Bosni je bila cela dežela v vojni. Predvsem pa seveda civilisti. Svet je samo strmel. Obrambna vojna Hrvatov proti srbskemu zavojevalcu je še sodila v okvir klasičnih vojaških spopadov. Sistematični holokavst nad Bošnjaki ob koncu drugega tisočletja pa je bil tako neverjeten, kot da bi prišel s kakšne druge celine in iz kakšnega drugega časa.

Vse to vemo. Ko je Ratko Mladić po voždovem ukazu pripravljal genocid nad Bošnjaki v Srebrenici in Žepi, se ni nihče zganil. Vsa neznanska vojaška mašinerija Nata in svobodnega sveta je ostala nema. Srbska soldateska je samozavestno preizkušala, do kod lahko seže njena samopašnost. Segla je do najglobljega pekla. Srbi so preprosto ugrabili nekaj evropskih vojakov in jih privezali na železne ograje. Cel svet se je zgražal, Srbija pa je triumfirala. Francozi in Nizozemci so jo pobrisali a l'anglaise. Ko sem v tistih groznih dneh v Haagu s stisnjenimi zobmi zasikal visokemu nizozemskemu diplomatu, kako so lahko dopustili pokol, ne da bi mignili s prstom, mi je v rahli zadregi odvrnil, da imajo tudi nizozemski vojaki matere in da so vsaka štiri leta volitve. (To žalostno anekdoto sem nekoč že zapisal, pa nič ne škodi, če jo še enkrat.) Tako so srbski klavci samo v Srebrenici pokončali osem tisoč civilistov. Bosna kot kovačnica bratstva in enotnosti.

Letos poleti sem kot član slovenske parlamentarne delegacije obiskal vse tri tako imenovane entitete. V Banjaluki ni bilo ne duha ne sluha o tem, da bi na te kraje kdajkoli padla le senca vojne. Ne duha ne sluha pa ni bilo niti o tamkajšnji nekdaj znameniti in zdaj do tal porušeni džamiji. Niti najmanjši kamenček ni ostal. O vojni je bilo - iz slovenske vljudnosti - prepovedano govoriti. Beseda je tekla o pokojninskem sistemu in gospodarskem sodelovanju. Tudi na obisku pri slovenski skupnosti smo se skrbno ognili neprijetnim vprašanjem. Iz Banjaluke smo se na Brnik vračali s helikopterjem Slovenske vojske. Razgled je bil nadvse vzgojen in poučen. Vse bošnjaške vasi so bile sistematično uničene. Niti ene cele strehe ni bilo. Brez strehe nad glavo pa ni moč živeti. Le kdo bi se lahko vrnil na pogorišče, kjer ji ne elektrike ne vode, da o delovnih mestih sploh ne čenčamo.

Tisti dan je bila obletnica pokola v Srebrenici. Z gostitelji smo poslušali radio Republike srbske. Vsi so bili zadovoljni, da je prišlo v Srebrenico v varstvu mednarodnih vojaških sil samo tri tisoč Bošnjakov. Srbi jih tokrat prvikrat niso kamenjali. Vse je bilo civilizirano. In kam so se vrnili pregnani Bošnjaki? Tega ni nihče vedel.