Bosna, drugič.

'Ko je drugi, ja sam prvi, da pijemo turske krvi.'
Ponarodela črnogorska junaška pesem

'Ja sam Mirko Norac.'
Geslo sto tisoč dalmatinskih patriotov na splitski rivi v podporo hrvaškim vitezom

'Ko slišim besedo kultura, zgrabim za revolver.'
Nacistični intelektualec Goebbels

Že v časih samoupravnega socializma je bil v Sloveniji križ z muslimani. Bosanci na začasnem delu (že sintagma začasno delo odkrito govori o nekakšnem nujnem zlu) so zaman vlagali prošnje, da bi lahko kupili hišo, v kateri bi opravljali svoje verske obrede in se družabno srečevali. Hišo so sicer dobili, vendar šele pred nekaj leti. Pa še takrat je bila bližnja in širša okolica razjarjena zaradi "kulturnega tujka" v katoliškem slovenskem okolju. Pred dnevi so muslimani ob svojem verskem prazniku zakupili Halo Tivoli. Zbralo se jih je čez tri tisoč. Med nami so, zidajo nam hiše, postavljajo strehe, varujejo naše imetje, nam raznašajo pošto. Marsikateremu Slovencu bi bilo prijazno pri srcu, ko bi bili naši muslimani drugačne barve kože, da bi jih lažje detektirali in stigmatizirali. Ko je pred časom prišlo do predloga, da bi morda postavili džamijo na obrobju Ljubljanskega barja, so med prvimi ogorčeno dvignili svoj glas ljubljanski vrtičkarji in dokazovali, da je vrtičkarstvo tako rekoč slovenski nacionalni substrat. Brez vrtička ni slovenstva. Slovenec je vrtičkar an sich.

Ampak vse to ni nič proti srhljivi resničnosti v bosanski medetnični vojni. Kdor je na televiziji gledal, s kakšnim herostratskim veseljem so hrvaški vitezi uničevali mostarski most, morda največji kulturnozgodovinski spomenik na ozemlju nekdanje Jugoslavije, preprosto ni mogel verjeti svojim očem. Ja, uničiti je bilo treba simbol islamske kulture. Vsak pijan soldat lahko ustreli pesnika in filozofa. Noli tangere circulos meos. Medtem ko je med bosansko vojno hrvaški del Mostarja ostal praktično nedotaknjen, je bilo ruševine muslimanskega dela mogoče primerjati samo še s Hirošimo ali Dresdenom. In ko je po daytonskem miru - ki je bil sicer na silo skrpucan spaček - Evropska unija skušala civilizirati hrvaški del Mostarja, se je poskus spremenil v popoln fiasko.

V zadnji balkanski vojni sta se starodavna sovražnika, se pravi Srbija in Hrvaška, presenetljivo hitro sporazumela za delitev Bosne. Zloglasna Tuđmanova skica delitve nesrečne republike na angleškem prtičku je bila čista, gola resnica. Tretjino bošnjaške populacije pobiti, dve tretjini izgnati. Podobno, kot si je Milošević zamislil dokončno rešitev albanskega vprašanja na Kosovu.

In kaj je storila bošnjaška stran, ko se je končno otresla že zdavnaj mrtvega gesla o bratstvu in enotnosti? Skušala je rešiti, kar se je rešiti dalo. Takrat sem bil v Bruslju. Čeprav zahodni diplomati in politiki niso bili preveč zgovorni (vse bolj se je zaradi zatiskanja oči pred pokoli namreč zgražalo tudi evropsko javno mnenje), je bilo jasno, da si bo zmagovalec v vojni prigrabil levji delež ozemeljskega plena. Čeprav so bili Bošnjaki s 45 % najštevilnejša etnija v nekdanji republiki, so si Srbi že na samem startu zagotovili 51 % ozemlja. Po miru - ali bolje rečeno, po krhkem premirju - so na krvavi bosanski oder prišli bratje v veri. Z arabskim denarjem je bilo zgrajenih 150 džamij. Največja je bila seveda džamija savdskega kralja Fahda, ena najmogočnejših na Balkanu, ki lahko sprejme pet tisoč vernikov. Medtem ko bosanski Srbi in Hrvati na vso moč opozarjajo evropsko in svetovno javnost na nevarnost islama v Evropi, je resnica povsem drugačna. Prav Bošnjaki so bili vseskozi najbolj strpni in zadržani. Ravno lahkovernost do dovčerajšnjih srbskih in hrvaških sosedov je pobrala najhujši krvni davek. Med zadnjo vojno je bil pomorjen najvišji odstotek Bošnjakov in tudi na tuje so bežali predvsem Bošnjaki. V nasprotju s Srbi in Hrvati niso imeli rezervne domovine. Sicer pa je šlo že za časa J. B. Tita v Bosni od samega začetka vse narobe. Političnih svoboščin, ki so bile v Sloveniji same po sebi umevne, v trinacionalni Bosni ni bilo niti za ščepec. Če se je na sodišču znašel srbski nacionalist, so nemudoma odkrili še hrvaškega in bošnjaškega skrajneža. Pošteno, vsakemu svoje batine. Prav zaradi ohranjanja ravnotežja med tremi konstitutivnimi narodi nihče ni odpiral žgočih nacionalnih vprašanj. Ko so Slovenci decembra 1990 plebiscitarno izglasovali svojo neodvisno državo, so se Bošnjaki prijemali za glavo. Po svoje so imeli prav. Za Slovenijo bosta šli isto pot še Hrvaška in Srbija. Nočna mora je bila tako huda, da ji niso hoteli verjeti.

Kakorkoli pogledamo, je kljub gradnji džamij in odpiranju muslimanskih verskih šol bošnjaška zgodba tekla relativno mirno in z neprimerno manj ostrimi robovi kot pri bosanskih Srbih in Hrvatih. Oboji so imeli svojega Velikega Brata. Ne nazadnje so na zadnjih volitvah edinole Bošnjaki zaupali krmilo vlade socialdemokratski stranki in ne lokalnim nacionalistom. Potem pa je prišel v vseh pogledih tragični 11. september. Spet nova priložnost zoprnikov za špecanje Bošnjakov. Dovolj je bila zapisana beseda džihad na vrtnem zidcu pravoslavne cerkve in bin Laden, brat v severnem predmestju Sarajeva, da so se Američani pripravili na novo balkansko vojno. Bošnjaki so čez noč postali sumljivi. Srbi so z veseljem potegnili na dan srhljive zgodbe o krvoločnih mudžahedinih v bošnjaških vrstah. Ameriško in britansko veleposlaništvo sta 17. oktobra za pet dni nepredušno zaprli svoja vrata. ZDA so bošnjaški vladi izročile seznam oseb, ki so jih sumili, da imajo zveze z mednarodnim terorizmom. Bošnjaki so Američanom izročili šest osebkov, večinoma tujcev. In ameriško veleposlaništvo je normalno nadaljevalo s svojim delom. Naj se ve, kdo je car!

Nekoč smo verjeli: Amor omnia vincit, ljubezen vse premaga. Danes kraljuje nova resnica: America omnia vincit.