Hvalnica norosti

"Prava izvorna modrost se torej ne skriva v racionalnem pogledu, ki je neizbežno v skladu s pričakovanim in zato sterilen, ampak v daljnovidni, vizionarskinorosti."
Iz uvodne besede Silvia Berlusconija Hvalnici norosti Erazma Rotterdamskega

Ko se je Silvio Berlusconi pred leti prvikrat v bleščeči maniri pogreznil v mehki naslanjač predsednika italijanske vlade, je bilo celo mimoidočemu pasantu očitno, da se je mož s premierskim mestom zavaroval pred nadležnimi milanskimi tožilci in sodniki. Šlo je za aut aut. Ali ječa ali oblast. Poker se je Berlusconiju izšel, pokopala pa sta ga nezanesljiva zaveznika Bossi in Fini. Slovenija je imela s prvo Berlusconijevo vladavino veliko preglavic. Tako ekscentrični regionalist Bossi kot postfašist Fini sta hotela malo sosedo spraviti na kolena. Mogoče ste že pozabili, toda sredi devetdesetih let je Italija v Bruslju vztrajno blokirala podpis pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in Slovenijo. Šele Prodi kot novi premier je čez noč uredil zadevo.

Berlusconijeva vlada se je razbila na kosce, italijanska leva sredina je po dolgih desetletjih v parlamentu končno izglasovala zaščitni zakon za slovensko manjšino. Idila je bila kratka. Berlusconi se je zmagoslavno vrnil na kraj zločina. Z istima zaveznikoma, še močnejši, še ambicioznejši kot poprej. Slovenijo in zamejske Slovence je mimogrede podaril postfašistom in ezulom. Medtem se je zgodil še Haider. V nasprotju s prijaznimi besedami na račun Slovenije je prav hitro pokazal svoj pravi obraz. Ne samo, da na Koroškem ni hotel postaviti dvojezičnih oznak, ki bi jih moral. Uprl se je razsodbi avstrijskega ustavnega sodišča, katerega predsednik je terjal postavitev dvojezičnih oznak povsod, kjer živi več kot 10 % Slovencev. Haider jih je hotel imeti 25 %. Kar bi pomenilo zadušitev naših rojakov pri živem telesu. Na srečo se je koroški firer surovo spravil še na samega predsednika avstrijskega ustavnega sodišča.

Tako Berlusconi kot Haider sta jasno obljubila, da bosta za Slovenijo bič božji. Prav nič se nista sprenevedala. Mi pa smo vrteli molilne mlinčke, se priporočali angelom varuhom in upali, da bo šla ujma mimo nas. Pozabili smo, da se obema mudi. Slovenija (pa tudi Češka in še kdo) bo leta 2004 zagotovo postala polnopravna članica Evropske unije. Majhni bodo še zmerom majhni, veliki pa veliki. Ampak takrat se bodo kljub vsemu radikalno spremenila pravila igre. V naš prid. Ne bo nas več mogel izsiljevati vsak pogolten avanturist, ki bo imel pet minut časa za zdravljenje svojih travm in fobij. Treba bo potrpeti in trmasto vztrajati, da ne bo več nikakršnih slovenskih koncesij ne Italiji ne Avstriji. Potem pa se bomo srečali v Bruslju.

Haiderja združena Evropa v resnici ne jemlje docela resno. Bolj jo skrbi preračunljivost avstrijske ljudske stranke in tamošnji hibernizirani socialisti. Italija je nekaj čisto drugega. Članica elitnega kluba svetovne sedmerice velikih. Zato je Berlusconi prepričan, da je vloga njegove države zabetonirana za vselej. Pozabil je na mrke in zlovoljne obraze svojih evropskih kolegov, ki so si ob njegovem come backu izmenjevali kisle nasmeške in dvoumne poglede. Cavaliere je svojo neotesanost pokazal že na prvem koraku, ko je skrajno robato islam označil kot v vseh pogledih inferiorno civilizacijo. Vsiljivo se je dobrikal Ameriki in ji ponujal vsakršno pomoč. Pa je bil ameriški Veliki brat skrajno zadržan. Ampak to ni bilo še nič. Zaradi evroskeptične italijanske vlade se je umaknil Renato Ruggiero, proevropski zunanji minister in nekdanji predsednik Svetovne trgovinske organizacije. Ko se je Ruggiero pritožil Berlusconiju, da njegovi ministri križem gledajo na evropsko valuto evro, mu je Silvio zabrusil, da je navaden tehnokrat, ki nima kaj stegovati jezika. In ko je minister spokal kovčke, je Berlusconi pripeljal iz zunanjega ministrstva 50 mladenk in mladeničev in se ustoličil tudi za zunanjega ministra. O eksministru Ruggieru pa je prijazno izjavil, da sodi v kategorijo "bruseljskih birokratov in evrokomunistov". Še pred tem je Sua Emittenza Silvio preklical italijansko sodelovanje pri evropskem projektu izgradnje vojaškega transportnega letala Airbus A400M. Kaj bi z Evropo, če ti je Amerika bolj pri srcu. Se še spomnite, kako je cela Evropa norela, ker Dvojni V Bush ni hotel zmanjšati emisije toplogrednih plinov. Uslužni Berlusconi se je takoj postavil na Bushevo stran in pustil Evropo na cedilu. Prav tako se je priliznil Bushu, ko je kot edini Evropejec podprl izgradnjo ameriškega megalomanskega protiraketnega ščita. Ključni spor med Berlusconijem in Evropo pa je izbruhnil, ko se je Silvio z vsemi štirimi uprl panevropskemu načrtu o skupnem zapornem nalogu. Je že vedel, zakaj. Lahko bi namreč samega Berlusconija zaradi pranja denarja in davčnih utaj in pritiskov na sodstvo kaj hitro postavili na klop za obtožence v pol ducata evropskih držav. Mož se je do zadnjega upiral, da bi Finska znotraj Unije dobila evropsko agencijo za prehrano. Na koncu je sicer popustil, vendar je že na pol zagrozil, da italijanski parlament sporazuma ne bo ratificiral.

Tako rekoč celotna vrhuška evropske politike je izrazila svoje obžalovanje zaradi nagnanega italijanskega zunanjega ministra in poudarila bojazen zaradi Berlusconijevih apetitov. Temu skeptičnemu zboru se je pridružila tudi konservativka Nicole Fontaine, predsednica Evropskega parlamenta. Da sploh ne omenjamo predsednika Evropske komisije Romana Prodija in kar po vrsti tako rekoč vseh komisarjev, na čelu z Michelom Barnierom, ki je te dni obiskal Slovenijo. "Dokler se premier Italije, ene ustanovnih članic Unije, ne bo osebno zavzel za proevropsko smer, me bo še naprej mučilo nelagodje, potem ko sem moral poslušati nekatere italijanske ministre, ki so govoričili vse mogoče in se prezirljivo izražali o skupni valuti."

Naglavni greh odstopljenega zunanjega ministra Ruggiera pa je bil očitek Berlusconiju, da iz premierskega fotelja še vedno trdno drži v rokah vajeti javne televizije, hkrati pa je kot poslovnež in lastnik na čelu zasebnega avdiovizualnega imperija. In je naivni minister odletel kot gumb na hlačah.

Celo v Španiji, kjer je konservativna Aznarjeva vlada ves čas simpatizirala z Belusconijem, je tudi desničarski tisk brez milosti ošvrknil italijanskega mogotca. Vplivni El Mundo je obžaloval, da "Berlusconi vodi svojo deželo proti smomorilskemu izolacionizmu".

Še vedno je boljši izolacionizem kot ekspanzionizem.