Balkanska krčma Made in USA

Štiri ženevske mednarodne humanitarne konvencije so bile sprejete daljnega leta 1949.Vse štiri zadevajo zaščito oseb, ki niso sodelovale ali ne sodelujejo več v sovražnostih. Tretja konvencija se nanaša na vojne ujetnike. Ženevske konvencije so postale del običajnega prava. Nanašajo se na vse države, ki so v sporih, in na vse strani, vpletene v oborožene spopade. Te konvencije so bile leta 1977 dopolnjene z dodatnima protokoloma, ki naj bi upoštevala razvoj oboroženih spopadov. Prvi protokol precizira status vojnega ujetnika. ZDA sodijo med tiste države, ki niso nikoli ratificirale tega protokola.

Združene države Amerike so se odločile, da bodo spoštovale mednarodne dogovore in pogodbe le takrat, kadar jim bo to ustrezalo. Sicer pa ne. Le kdo na celi zemeljski obli jim kaj more? Nihče nič. Če mislite, da ima Rdeči križ kakršnokoli etično veljavo v ameriškem paradižu, se motite. Mednarodni komite Rdečega križa nadzoruje - kolikor pač more in sme - kako se spoštujejo ženevske konvencije. Strani, vpletene v oborožen konflikte, morajo omogočiti predstavnikom Rdečega križa, da obiščejo taborišča, v katerih so zaprti ujetniki. Tu zdaj pridemo do zanimivega vprašanja. Kdo so borci? Rdeči križ jih takole opredeli: "Vsak pripadnik oboroženih sil ene ali druge strani v oboroženem spopadu je borec, in vsak borec, ki ga zajame sovražna stran, je vojni ujetnik." Popolnoma irelevantno je, ali za oboroženimi silami stoji priznana ali nepriznana oblast. Kot recimo talibanska vlada. Izraz "ilegalni borci", ki ga skušajo podtakniti Američani, v mednarodnem humanitarnem pravu preprosto ne obstaja! Obstajajo samo borci in civili. Pika. Že omenjeni ženevski protokol iz leta 1977 jasno določa, da je vsaka ujeta oseba, vpletena v oborožene konflikte, domnevni vojni ujetnik, in je treba z njo kot takšno tudi ravnati. Vendar za Ameriko post festum to ni bila vojna. Ni bila vojna preprosto zato, ker si celotno zgodbo lahko prisvoji kot svoj intimni fetiš. In nihče jim ne bo gledal v lonec. Tako se znajdemo v paradoksu, da je predsednik Bush ves čas ponavljal, da gre za vojno, celo planetarno vojno, njegovi izvrševalci pa nam istočasno razlagajo, da vojne sploh ni bilo. Le tako se je mogoče izogniti mednarodnim pravilom in sojenje prepustiti ameriškim ad hoc ustanovljenim obskurnim vojaškim komisijam, ki s pravom nimajo nikakršne zveze.

Ampak da ne bi kdo pomislil, kako ameriška oblast ne spoštuje mednarodnih uzanc. Ko je 11. januarja prvi transport afganistanskih ujetnikov prispel na Kubo, so ameriške oblasti prepovedale njihovo fotografiranje in snemanje. Z zelo bistrim izgovorom. Takšno fotografiranje bi bilo namreč v nasprotju z določili ženevske konvencije. Pa se je kmalu izkazalo, da ima skrivnostnost čisto drugačne razloge. To smo lahko videli tudi navadni Zemljani, ko so preplavili svet fotosi ujetih talibanov. Ne samo, da so imeli noge v verigah, s povoji trdno zvezane roke in s prevezami zavezane oči, tesno privezani naušniki so utišali vsak zvok. Z eno besedo, opraviti imamo z mučenjem, ki ga prepoveduje vrsta mednarodnih konvencij.

So trenutki, trenutki odločitve, ko se celotna nacija zbere okoli temeljnih vrednot. Na vso srečo, se tak mistični trenutek v ZDA ni zgodil na planetarni ravni. Politiki so sicer vedno na čelu obrambe temeljnih vrednot. Te temeljne vrednote so izjemno razumljive in jasne. Kdor ni z nami, je proti nam! Love it or leave it! Demokratski senator, sicer znan konservativec, Joseph Lieberman, si je na svoje oči ogledal, kako je kaj z ilegalnimi borci iz Afganistana. Takole je strnil svoje vtise: "Zaporniki na Guantanamu so ubijalci in že ogrožajo osebje, ki jih straži. Res je, trdo ravnajo z njimi," je povedal, "vendar to niso šolarji, to so nevarni ljudje." Eden od zapornikov iz cementnih kletk v tlorisu 1,8m krat 2,4m je bil tako brutalen, da je ugriznil paznika v roko.

Londonska Zdravniška fondacija za pomoč žrtvam mučenja je izdala komunike, v katerem opozarja, da so varnostni ukrepi ameriške vojske do zapornikov "brez razloga ponižujoči in skrajno žaljivi. Vojaški triumf zmagovalcem še ne daje pravice, da bi poniževali premagance." Končno se je oglasila tudi Evropa. Pozor, katera Evropa? Mogoče Evropa dvanajsterice kandidatk za polnopravno članstvo v Evropski uniji konec leta 2004? Ne, ta Evropa v preddverju je modro tiho. Čemu bi se zamerila gigantu na oni strani oceana! Morda bi se kaj zalomilo z našo - sicer tako rekoč zagotovljeno - kandidaturo za Nato. Oglasila se je tista Evropa, ki ji sem ter tja ameriške vragolije kljub vsemu pokvarijo pravičniški spanec. V imenu Evropske unije se je oglasil nekdanji generalni sekretar Nata, naš prijatelj Javier Solana, visoki predstavnik EU za zunanjo politiko. S povzdignjenim tonom je terjal od ameriških prijateljev, naj se držijo ženevskih konvencij in jih striktno uporabljajo pri vseh osebah, ki so jih prijeli v podobnih okoliščinah. "Ohraniti moramo naše vrednote in načela, naše ravnanje bo ključnega pomena za odločilni spopad s fanatizmom in terorizmom!" je sklenil Solana. Vsekakor premalo kavbojsko za ameriški okus.

Ampak nejevoljna ni bila samo uradna Evropa. Liberalni evropski tisk sta preplavili jeza in ogorčenje. Daily Mirror: "Vidite, kaj počnejo v imenu človeštva, civilizacije in britanskega ljudstva. Te zapornike držijo v kletkah, zavezanih oči, ust, rok in nog. Pretepajo jih, mučijo in ponižujejo. Zagotavljajo nam, da so ti ljudje utelešeno zlo, hkrati pa še niso bili obtoženi niti najmanjšega prekrška." The Independent: "Guantanamo spominja na koncentracijsko taborišče, kjer so jetniki izpostavljeni vremenu, brez zasebnega prostora, kot v kokošnjaku. Opombe odgovornih ameriških vojaških oseb glede higiene zapornikov so rasistične. Že dejstvo, da o njih govorijo kot o teroristih, implicira, da jim skorajda nima smisla soditi, saj je njihova krivda več kot razvidna." Za konec še Sueddeutsche Zeitung: "Združenim državam ne zadošča, da ravnajo s svojimi sovražniki kot z zvermi v kletki, ampak so jih konfinirali na kraju, kjer ni nikakršne zakonitosti. Guantanamo ni ameriško ozemlje. Zato zanje garancije ameriške ustave ne veljajo. (...) Nihče ne bi očital Američanom pravice zmagovalca, če bi se odločili za ad hoc sodišče, ki bi ga postavil na noge Varnostni svet OZN po modelu mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo, in to s sodniki tako iz zahodnih kot muslimanskih držav."

Ja, tako daleč smo prišli, da je cel svet postal ameriško dvorišče. In še fino se nam zdi, da smo na varnem in na toplem.