Dogodek v mestu Gogi

Ustavni komisiji pri Državnem zboru
Šubičeva 2
1000 Ljubljana

Zadeva: pobuda za uvedbo postopka za črtanje 17., 18., 32., 33., 34. in 36. člena iz Ustave RS

Podpisani Stanko Šoštarič dajem pobudo ustavni komisiji za uvedbo postopka za črtanje naslednjih členov iz slovenske ustave:

17. člen - nedotakljivost človekovega življenja
18. člen - prepoved mučenja
32. člen - svoboda gibanja
33. člen - pravica do zasebne lastnine
34. člen - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti
36. člen - nedotakljivost stanovanja

Stanko Šoštarič
Ljubljana, 17. januarja 2002

Ni pravice na tem svetu. Z leti se človek s tem nekako sprijazni. Ampak kar je preveč, je preveč. Vsi poslanci v Državnem zboru smo na začetku prejšnjega tedna dobili obupano pismo Stanka Šoštariča iz Domžal. Družina Šoštarič s tremi mladoletnimi otroki je na Kersnikovi ulici v Domžalah leta 1994 kupila stanovanje v nadstropju dvostanovanjske hiše. Marca 1999 so se v hišo priselili sosedje, ki so Šoštaričevim začeli greniti življenje. Pa naj je šlo za omejevanja prehoda v stanovanje (!), uporabo skupnih prostorov in kleti (!), dostop do vrta (!) in tako naprej. Potem je šlo samo s slabega na slabše. Šoštariči so morali bežati iz svojega stanovanja pred nasilnimi sosedi. Recimo, da se tudi take stvari dogajajo. Vsi vemo, kakšna sovraštva lahko nastanejo med sosedi. Ampak človek pričakuje, da živimo v vsaj približno pravni državi. Domžalski občinski svet je zavihal rokave in brez težav ugotovil, da "družini ni nihče učinkovito pomagal zagotoviti z ustavo zagotovljenih pravic". Predsednik domžalske komisije za vloge in pritožbe Janez Grmek je zgroženo povedal: "Ker nam vse institucije zagotavljajo da ravnajo v skladu z zakoni in opravljajo svoje pristojnosti, domžalska družina Šoštarič pa zaradi nasilnih sosedov petnajst mesecev po begu iz svojega stanovanja še vedno na pol v ilegali trepeta za svoje življenje, me upravičeno postaja strah in se vse bolj zgroženo sprašujem, kje živimo in kaj je naša država našim državljanom?" Grmek nato nadaljuje: "Pet mesecev smo zbirali podatke in odgovore na vprašanja. Ko smo jih prejšnji teden končno zbrali in iz njih ponovno razbrali, da sistem deluje popolnoma v skladu s predpisi, smo najeli pravnega strokovnjaka, ki naj bi nam pomagal realizirati zadnji pogojni sklep sveta oziroma sprožiti ustavno pritožbo, saj sta družini že 15 mesecev drastično krateni kar dve ustavno zagotovljeni pravici." Pa ni vse skupaj prav nič pomagalo. Pravni strokovnjak je namreč ocenil, da ni zakonske osnove za ustavno pritožbo in z njo ne bi uspeli. Domžalskemu svetu je odgovoril notranji minister Rado Bohinc. Ministrstvo je samozavestno zagotovilo, da "so bili v primeru Šoštarič uporabljeni vsi z ustavo in zakoni določeni ukrepi za zavarovanje ustavnih pravic do varnosti državljanov in nedotakljivosti njihovega premoženja". Spremenilo pa se ni nič. Domžalska županja Cveta Zalokar Oražem je v svoji nemoči v Državnem zboru zastavila izčrpno poslansko vprašanje ministroma Bizjaku in Bohincu. Agonija družine Šoštarič pa se še kar nadaljuje. Mimogrede, med neprestanim begom in skrivanjem so tudi finančno popolnoma obubožali. "Izvršba, ki naj bi zaščitila Šoštaričevo posest in mu omogočila nemoten dostop do lastnega stanovanja, se je tako končala le z ogledom stanovanja, za kar je moral Šoštarič odšteti 80.000 Sit." In še Šoštaričeva tožba: "Samo sodnemu izvršitelju, ki je skupaj z mano in policisti v civilu zbežal z izvršbe, sem moral za kopijo ključev našega stanovanja odšteti 121 tisočakov. Sosedje so namreč na našem vhodu takoj po begu zamenjali ključavnico in pred vhod privezali psa, da nismo mogli niti po svoje stvari."

Stanka Šoštariča so vsi bodrili in ga trepljali po ramenih, spremenilo pa se ni nič. Nasilje je torej po vsem sodeč še vedno izjemno učinkovito. Zato se ni čuditi, da se je nesrečni lastnik domžalskega stanovanja odločil za vrsto nenavadnih ukrepov. Drnovška, Pahorja, Bohinca, Cerarjevo in Hanžka je 19. decembra lani povabil v preddverje velike dvorane Državnega zbora, kjer naj bi slavnostno podpisal darilno pogodbo svojega stanovanja in zgoraj omenjenim slovenskim velmožem in velženi izročil ključe svojega stanovanja. Sprejel ga je predsednik Državnega zbora Borut Pahor, ki se kot vrhovni varuh parlamenta ni mogel ogniti nesrečnemu Šoštariču. Z eno besedo, ključa ni hotel prevzeti nihče.

In smo prišli do - za zdaj - zadnjega dejanja domžalske tragedije. V pismu, ki smo ga dobili vsi poslanci, Stanko Šoštarič takole opisuje svoj obup: "Na koncu želim še posebej poudariti, da sem svoje stanovanje v Kersnikovi poskušal tudi prodati, saj se zavedam, da na navedenem naslovu naša družina ne more več živeti. Tako sem svoje stanovanje najprej štirikrat preko mojega odvetnika Petra Skubica poskušal prodati nasilnežem, vendar ni bilo nikakršnega odziva. Po tem sem sklenil posredniško pogodbo s tremi nepremičninskimi agenti, ki so vsi trije po vrsti odnehali od prodaje, saj so bili ob prihodu do stanovanjske hiše tudi sami deležni resnih groženj. Eden izmed posrednikov mi je bil celo pripravljen o tem podati pisno izjavo, medtem ko sta me druga dva prosila, naj ju ne omenjam, ker se preprosto bojita. Povrh vsega pa so nasilni sosedje zamenjali ključavnico na našem vhodu (ta se nahaja na nasprotni strani hiše kot nasilnežev). Kupili pa so tudi hudega psa, ki je privezan pred našim vhodom. (...) O tem, kako osnovne ustavne pravice razumejo na domžalskem sodišču, pa si lahko preberete v najnovejši zavrnitvi predloga za izvršbo, kjer iz obrazložitve lahko zaključimo, da bi moral jaz kot lastnik zgornjega stanovanja na Kersnikovi 2 v Domžalah s povsem ločenim vhodom za vsak obisk prositi za dovoljenje dolžnika. Še manj pa bi si smel dovoliti, da v moje lastniško stanovanje vstopi oseba (nepremičninski agent), ki sem ga posebej pooblastil za prodajo našega (!) stanovanja. Takšna je torej moja izkušnja s 33.členom Ustave (pravica do zasebne lastnine) in 36. členom (nedotakljivost stanovanja)."

GRENKI SADEŽI PRAVICE.