Jaša L. Zlobec

25. 2. 2002  |  Mladina 8  |  Kultura

Sita vrana lačni še oči izkljuje

© Tomo Lavrič

Kakor vsako leto je tudi konec lanskega novembra pod okriljem OZN organizacija, ki se ukvarja z aidsom in usklajuje vrsto agencij, ki se bojuje proti tej bolezni, objavila letno poročilo o stanju pandemije. Tako kot vsako leto doslej so tudi lani številke občutno narasle in presegle 40 milijonov Zemljanov prenašalcev virusa HIV. Od tega 2,7 milijona otrok. Leto prej je bilo s smrtonosnim virusom okuženih 36 milijonov. Leta 2001 je za aidsom umrlo tri milijone ljudi, pet milijonov pa se jih je na novo okužilo s to boleznijo.
Le Monde, 29. novembra 2001

Je treba sploh enkrat samkrat ugibati, kje in kako se je vrtel mrtvaški ples? Ni treba, še zadnjemu vaškemu bebcu je jasno, nad kom visi Damoklejev meč. Pa si vseeno oglejmo nekaj številk. Popolna katastrofa je v podsaharski Afriki, kjer se je lani okužilo slabih tri milijone in pol ljudi, umrlo pa jih je 2.300.000, vseh okuženih pa je več kot 28 milijonov. V južni in jugovzhodni Aziji se je šestim milijonov bolnikov pridružilo novih 800.000 in 400.000 umrlih. V vzhodni Aziji in Pacifiku je milijonu obolelih treba prišteti 270.000 novih bolnikov in 35.000 mrtvih. In tako naprej. Dobro se držijo v severni Afriki in na bližnjem Vzhodu. Bržkone zaradi relativno striktnega islama - kar se tiče zunajzakonske spolnosti, seveda. Okužilo se je le 80.000 ljudi in umrlo komajda 30.000. Razbrzdana Južna Amerika je pridelala novih 130.000 bolnikov in 80.000 smrti.

Številke so nadvse zanimiva zadeva, o tem vam bi lahko pisal romane vsak učitelj matematike. Vsi se bržkone še spominjamo, kje in kako je pred dvajsetimi leti izbruhnila pandemija aidsa. V Severni Ameriki in v zahodni Evropi, seveda. Se pravi v najbogatejših državah na svetu. Zato so si znanstveniki hitro zavihali rokave in relativno kmalu jim je uspelo najti zdravila, ki omogočajo znosno življenje z aidsom. A seveda ne povsod. V zahodni Evropi je lani za aidsom zbolelo 30.000 ljudi, 6.800 jih je umrlo. V Severni Ameriki se je okužilo 45.000 nesrečnikov, umrlo pa jih je 20.000. Čisto drugače se zgodba odvija v vzhodni Evropi in centralni Aziji. Revni vzhodnoevropski bratranci so lani pridelali 250.000 bolnikov, pokopali pa so 23.000 umrlih. Hja, železna zavesa je imela tudi svoje dobre plati. Splendid isolation!

Pa nič ne pomaga, svet je vse bolj odprt. To srhljivo dokazuje kitajska zgodba. Sredi lanskega novembra so v Pekingu organizirali nacionalno konferenco o aidsu. Peter Piot, vodja programa OZN za boj proti aidsu, je napovedal mrakobno prihodnost: "Če se bo tako nadaljevalo, se bo Kitajska znašla na pragu orjaške epidemije." Če se bo sedanji ritem obolevnosti za aidsom nadaljeval, bo na Kitajskem leta 2010 že deset milijonov ljudi, okuženih z virusom. Vendar je položaj že ta trenutek srhljiv. Uradne številke so namreč več kot majave. Po statistikah naj bi bilo v prvi polovici lanskega leta okuženih slabih 30.000 ljudi ( 67,4% več kot leto poprej). Obolelo naj bi 1.200 ljudi in umrlo 641 nesrečnikov. Tem podatkom seveda nihče ne verjame. Zdravstveni eksperti sramežljivo priznavajo, da število okuženih Kitajcev presega 600.000. Ampak tudi ta resnica je olepšana in ocvetličena. Mednarodni strokovnjaki ocenjujejo, da gre v resnici za vsaj milijon in pol okuženih. Vsako leto število bolnikov zraste za 30 %. Spet se lahko vrnemo k stari zgodbici: Kaj bi se zgodilo, ko bi skoraj poldruga milijarda Kitajcev hkrati skočila v zrak? Ne vem in do groba me bo mučila radovednost.

Kitajske oblasti razlagajo, da se jih največ, kar dobri dve tretjini, okuži z intravenoznimi injekcijami. Ali z drugimi besedami, gre za narkomane. Zveni celo prepričljivo, saj so južne kitajske province tako rekoč na meji z zloglasnim zlatim trikotnikom. Drugi krivec za okužbo naj bi bili spolni odnosi (6,9 %) in trgovina s krvjo (med 4 in 6 %). Ampak številke se spet ne ujemajo. Zadeva s krvjo je namreč vse prej kot nedolžna. Ilegalno pa tudi legalno trgovanje s krvjo je izjemno razširjeno prav v najbolj revnih pokrajinah. Celo zdravstveni minister je prostodušno priznal, da je pred petimi leti okužena kri v resnici terjala 40 % okužb, zdaj pa je ta praksa tako rekoč izkoreninjena. Naj verjame, kdor hoče verjeti. Pred kratkim je namreč izbruhnil hud škandal v pokrajini Henan v osrednji Kitajski, kjer se je v okviru krvodajalske akcije z virusom aidsa okužilo najmanj 600 do 700.000 kmetov. Raje pa še več. Pri tem je treba vedeti, da je za tem dvomljivim krvodajalstvom stal pokrajinski minister za zdravstvo, in to že od leta 1993. Nobenega nadzora nad krvjo ni bilo, krvodajalcem so deloma v žile vračali transfuzije krvi, ki je bila mešanica krvi neznanih oseb. Za deci krvi so ljudje dobivali po 1.300 tolarjev. In za popotnico še merico aidsa. Milijon kmetov je v takih razmerah dajalo svojo kri in med njimi naj bi jih bilo okuženih kar 74 %.

Ampak poanta pride na koncu. Kako je mogoče, da so oboleli z aidsom v Braziliji in podsaharski Afriki dolga leta cepali kot muhe? Seveda je mogoče. Za intelektualne avtorske pravice gre. Podobno, kot se nam je ob ljudomili pomoči ameriškega veleposlanika pred časom dogodilo v slovenskem parlamentu. Ampak pri nas ni šlo za vprašanje življenja in smrti. Zaradi ameriškega pohlepa pa je moralo umreti na sto tisoče ljudi samo in izključno zaradi ekstraprofitov ameriške farmacevtske industrije. Šele na pozive OZN, papeža in drugih so ZDA s stisnjenimi zobmi privolile, da si bodo tudi revni bolniki z aidsom lahko podaljšali življenje. Se vidimo v naslednji katastrofi.