Še se bodo kotalikale mrtvaške lobanje

Šest mesecev po atentatih 11. septembra v New Yorku in Washingtonu je podpora Američanov predsedniku Georgeu W. Bushu in njegovemu vojnemu pohodu proti terorizmu ostala nedotaknjena. Po anketi 1000 odraslih osebkov več kot 88% Američanov podpira predsednikove ukrepe neposredno po samomorilskih atentatih v New Yorku in Washingtonu. 91% jih podpira vojaško posredovanje v Afganistanu. Več kot 80% vprašanih meni, da je bil vojaški pohod proti terorizmu uspešen. Velika večina Američanov podpira Busheve načrte o širitvi protiteroristične vojne tudi drugod po svetu. 72% vprašanih podpira odhod ameriških čet v države, kot so Filipini in Jemen. Enako velja glede intervencije ameriške vojske v Iraku, kjer naj bi zrušila režim Sadama Huseina.
Anketa ABC News/Washington Post, 11. marca 2002

Predsednik Bush ima torej bianco menico v žepu svojih kavbojk. Zadeva nikakor ni nedolžna. Je pa nadvse preprosta. Bush in njegovi so se namreč brez kakršnegakoli premisleka ali dvoma odločili, da bodo uporabili tudi atomsko orožje, če bo treba. Seveda samo in edinole proti teroristom. Ker pa je beseda terorizem izmuzljiva, predvem pa prikladna, kadar je Ameriki povšeči, ni več nikakršnih barier. Dokončno je sedem sežnjev globoko pokopana doktrina iz hladne vojne, da ne ena ne druga velesila ne bo prva uporabila jedrskega orožja. Konec je pravljic za lahko noč. Predsednik Bush je poleg tega razglasil, da mednarodni boj proti terorizmu nima nikakršne zveze z že pozabljeno in pokopano vojno v Vietnamu. Sedanjo kampanjo proti malopridnežem je po njegovih besedah mogoče primerjati samo z drugo svetovno vojno. In če nas spomin še ni čisto zapustil, so v svetovni vojni 1939-1945 eni in drugi uporabljali čisto vsa orožja, ki so jim bila na voljo. Vključno z atomskima bombama, ki sta razmesarili na desetine tisočev brezbrambnih japonskih civilistov.

Nikoli več! so rekli tedaj zmagovalci. Ker pa po 57 letih človeški spomin znatno opeša, ameriški predsednik lahko z visoko verjetnostjo računa, da je svet že pozabil na vse grozote druge svetovne vojne. In ker je tudi vietnamska vojna - skupaj z dvema milijonoma mrtvih Vietnamcev vred - globoko pokopana v ameriški podzavesti, gre lahko ameriška vojaška mašinerija mirno naprej. Ali pa je morda ravno Vietnam tista boleča točka, ki je Amerika ni nikoli zares pozabila. In bo zato maščevanje toliko bolj brutalno dosledno. Lacan, na pomoč!

Seveda pa je predsednik Bush glede tega previdnejši od svojih prezidentskih prednikov. Modri Teksačan ve, da si ne sme in ne more privoščiti večjih ameriških vojaških žrtev. Zato je velikodušno obljubil vojaško in materialno pomoč filipinski, gruzijski in jemenski vladi. Težava s temi in podobnimi režimi je v tem, da so zelo hitro pripravljeni najti in izbrskati svoje domače teroriste. In kdo je terorist? So teroristi - denimo - Čečeni ali morda kremeljski mogočniki? So teroristi Kurdi ali turški represivni aparat? Vrnimo se k Bushu. Takole je pospremil svoje dobre želje in blagovest po vsem svetu: "Ne bomo pošiljali ameriških vojakov v vsako bitko, vendar pa bo Amerika druge narode aktivno pripravila na prihodnje spopade." Vsako posamično življenje je neprecenljiva vrednota. Ampak ameriško življenje je še posebej neprecenljivo. Zato je bolj praktično, predvsem pa smiselno, da v vojni proti Zlu svoja življenja žrtvujejo drugi. Predvsem lokalci. Navsezadnje se bodo bojevali na domačem terenu in proti svojim sonarodnjakom. Take vojne pa so bile od vekomaj najbolj žmohtne.

Prezident pa ni pozabil na Evropo. Za mnenje svojih evropskih prijateljev sicer ni povprašal. Je pa zato 11. marca poslal na desetdnevno turnejo po dvanajstih zavezniških državah svojega viceprezidenta, Dicka Cheneya, moža toplega pogleda, ljubeče misli in blagega srca. Svojim sogovornikom je razkril skrivno poročilo o novi ameriški jedrski doktrini. Ameriški dokument govori o pripravi nujnih načrtov glede morebitne uporabe jedrskega orožja proti Kitajski, Rusiji, Iraku, Severni Koreji, Iranu, Libiji in Siriji, pri čemer zadnjih pet držav - vsaj uradno - v svojem arzenalu nima jedrskega orožja. A kdo bi vedel! Preventiva je boljša od kurative. Vsaj tako so nas učili modri voditelji iz polpreteklosti. Vendar je bil Cheney previden in kar se da ljubezniv. Med pogovorom s premierom Tonyjem Blairom je povedal, "da se mi zdi zamisel, ki sem jo prebral v tisku in ki govori o preventivnem jedrskem napadu na sedem držav, rahlo pretirana".

Cheneyevo rahločutnost pa sta istočasno razložila ameriški zunanji minister Colin Powell in prezidentova svetovalka za varnost Condoleezza Rice. Potrdila sta, da se ZDA ne bodo branile preventivne uporabe jedrskega orožja. Američani so pripravili tri možne in verjetne scenarije. Prvi. Proti ciljem, ki jih ne bi bilo mogoče uničiti z nejedrskim orožjem (denimo dobro zavarovane zaloge uničevalnega orožja). Drugi. Odgovor na napad z jedrskim, biološkim in kemičnim orožjem. Tretji. Odgovor na vojaške dogodke, ocenjene kot "presenetljive".

Glede na to, da ima vsaka nekolikanj večja in vase zagledana država dobro zavarovane zaloge orožja (hvala bogu) in da je "presenetljivost" zelo raztegljiv pojem, je odločitev ameriškega predsednika glede pritiska na rdeči gumb lahko do skrajnosti arbitrarna. Kar se pa tiče drugega scenarija, so si pa kar Američani sami zakuhali upravičeno paniko glede antraksa. Na koga bodo odvrgli jedrsko bombo?

Na tistega, ki jim bo najbolj pri roki.