Nič ne vemo, ampak vse zmoremo

'Ali so dandanes v Združenih državah še osebe, kot so bili zračni pirati 11. septembra? Tega ne vemo.'
Tiskovni predstavnik federalne policije ZDA

'Al Kaida ni izurila na deset tisoče posameznikov samo za eno kriminalno operacijo.'
John Ashcroft, pravosodni minister ZDA

'Bela hiša se je spet zatekla k sistemu, ki ga je uporabljala v času hladne vojne, se pravi k fantomski vladi, ki bi bila zmožna voditi državo iz skrivnega bunkerja, če bi bil Washington paraliziran.'
Philippe Broussard, dopisnik iz New Yorka

Trije meseci so že minili, odkar je ameriška vojska zmagoslavno pripeljala v Guantamano kakih tristo "zapornikov z bojišča", kakor so jih poimenovali Američani. Sprva je bilo videti, da gre za dragocen plen, ki bo zmagovalcem izdal gomilo koristnih informacij. Tednik Time je razkril, da je bil februarski vsesplošni preplah - tako po celotnem ozemlju ZDA kot na ameriških predstavništvih po vsem svetu - posledica izjav enega od guantamanskih jetnikov. Panike je bilo veliko, koristi pa nikakršne. Še celo jekleni možje iz FBI so morali priznati, da jim po dolgotrajnih zaslišanjih ni uspelo izvrtati tako rekoč ničesar, niti identitete večine zapornikov. Zato se je FBI odločila, da bo pri zapornikih ustanovila banko podatkov ADN, da bo tako laže prišla na sled morebitim sorodnikom domnevnih teroristov. Mornariški general Michael Lehnert, poveljnik 1.500 ameriških marincev na Guantanamu, je pritiskal na zapornike, "naj vendarle odgovarjajo na vprašanja in naj nehajo lagati preiskovalcem". "Veliko vemo o mnogih med vami. Če boste še naprej lagali, boste samo podaljševali svoje ujetništvo." Zaporniki pa v jok!

Nobena skrivnost ni, da ima Guantanamo en sam cilj, izvrtati iz jetnikov čimveč koristnih informacij. Ker nimajo statusa vojnih ujetnikov in ker Guantanamo ni na ameriškem ozemlju, imajo preiskovalci in zasliševalci proste roke. Les mains sales, bi še dandanes ponovil pokojni Sartre. Tudi nesmiselna poniževanja zapornikov imajo torej svoj smisel. S pritiskom pridobiti informacije. Kako poteka novačenje za Al Kaido, kakšna je notranja hierarhija mreže, kje se nahajajo preživeli vodje, vključno z Osamo bin Ladnom. Itd. Po drugi strani pa morajo Američani upoštevati predvsem evropsko politično in javno mnenje, ki se resno sprašuje, kje je pravna podlaga za taborišče in v kakšnih razmerah živijo zaporniki. Ameriška stran se čudi nad tolikšno filantropijo. Po srhljivem atentatu 11. septembra s tri tisoč umrlimi so stvari povsem jasne. V Ameriki, seveda. Teroristi in njihovi prijatelji, simpatizerji in pajdaši, nihče od njih si ne zasluži milosti. Oblasti še premilo in premehko ravnajo z njimi. Jetniško življenje kot v kletkah v živalskem vrtu (2,4m x 2,4m) in nenehna izpostavljenost vročini sta del stalnega psihičnega in fizičnega pritiska. O zasebnosti sploh nima smisla govoriti. Jetniki so ves čas izpostavljeni pogledom tako svojih kompanjonov kot seveda tudi paznikov. V dokumentih, ki jih dobivajo novinarji, je zapisano, da imajo zaporniki vsak dan pravico do osebne higiene. Na izrecno vprašanje je stotnik Joe Campion kratko odgovoril: "Imajo pravico do četrt ure na dan." In kako je s tušem? "Ni vsak dan," je bil suh odgovor. Podobna viža je tudi s sprehodi, ki smo si jih lahko nejeverno ogledovali na televiziji. Bolj poredko. Ali natančneje, dvakrat na teden po četrt ure. Zasliševanja potekajo v petih lesenih barakah na robu taborišča. Zaporniki, obkroženi s pazniki, morajo do barak prišepati z verigami na nogah.

Seveda poznate tudi zgodbo o zaporniku, ki si je iz brisače zvil nadomestek turbana. Ameriški vojak mu je brisačo vzel, kajti v laseh bi imel lahko skrito nevarno orožje. Ja, strah ima velike oči, celo pri vojakih. To je razjezilo druge zapornike, ki so iz svojih kletk pometali vse, kar jim je bilo pri roki. Naslednjega dne je več kot sto zapornikov zavrnilo hrano, nato jih je gladovno stavkalo dve tretjini. Zadeva bi se lahko zoprno zapletla, ko zapornikov ne bi bil pomiril ameriški mornariški poročnik Abuhena Mohammad Saiful-Islam, sicer vojaški duhovnik. Islamski, seveda. Potem se je na sceni spet pojavil že omenjeni general Lehnert in zapornikom razdelil fatvo najvišje islamske verskih oblasti v ZDA. V fatvi je bilo zapisano, da Koran obsoja post, ki ga ni predpisal sam Mohamed. General je jetnikom obljubil očala, da bodo lahko brali Koran. Enkrat na dan naj bi dobili tudi skodelico vročega čaja. Kar je bila pogumna odločitev, kajti vroč čaj je lahko v rokah izurjenega terorista nevarno orožje.

Ampak najslajše pride za konec. Po 11. septembru so v ZDA aktivirali vse represivne sile, ki so jim na voljo. Od CIA do teksaških rangerjev. Sadeži ameriške pravice so bili do zdaj prav neverjetno skopi. Prijeli so reci in piši dva osebka. Prvi je bil francoski državljan Zacarias Moussaoui, ki so ga imele zacahnanega že francoske in španske tajne službe. Drugi pa je bil Britanec Richard Reid, ki je decembra na letu Pariz - Miami kot popoln teleban skušal aktivirati razstrelivo v svojem čevlju. In to je bilo vse.

Pač pa se je presenetljivo izkazala preiskava v Evropi. Še posebej je angažiranih (in seveda neposredno vpletenih) je pet držav. Belgija z islamskimi skrajneži tunizijskega porekla. Potem Italija, ki je že aprila 2001 razbila mrežo v Milanu, kar je vplivalo na celo Evropo. V Španiji so razbili strukturo, ki je logistično podpirala Al Kaido. Iz Francije je več skrajnežev odpotovalo na vojno v Afganistan. V Nemčiji v tem trenutku poteka kar 27 preiskav. Dva belgijska državljana sta zaprta na Guantanamu. V tem trenutku so v Belgiji v zaporu tri velike ribe iz panevropske mreže Al Kaide. V Veliki Britaniji je zaprta desetina domnevnih teroristov. Očitno je, da evropska policija in sodstvo dobro sodelujeta.

Brez panike, je rekel Švejk. Ampak pri nas je vse malo drugače. Ko sta se Bush in Putin lani pripravljala na sproščeni in ljubeznivi pogovor na Brdu, je brumna slovenska policija sto kilometrov stran na italijanskoslovenski meji brez pravega razloga mlatila italijanske protestnike Ya Basta! Samo še tega se nam manjka, da bi naši nabriti in izurjeni organi pregona začeli začeli iskati alkaidovce denimo pri naših sodržavljanih albanskega ali bošnjaškega rodu. Tako, kot so se pred kratkem izkazali makedonski specialci.

Upam samo, da nisem kakšnemu preveč ambicioznemu in zagretemu policistu nehote sugeriral uporabne ideje.