Prekucuški Srečko Kosovel

Lepa, o lepa bo smrt Evrope;
kakor razkošna kraljica v zlatu
legla bo v krsto temnih stoletij,
tiho bo umrla, kot bi zaprla
stara kraljica zlate oči.
Vse je ekstaza, ekstaza smrti.-
Srečko Kosovel

O, Jezus Kristus in sveta pomagavka! Kaj smo storili nesrečni Slovenci, da se je vse zarotilo proti nam. Nikomur nič nočemo. Težave, ki jih imamo s sosedi, potrpežljivo pometamo pod mizo, da nam ja ne bi kdo poočital, da nismo pridni vajenci na mukatrpni poti v Evropsko unijo in v Nato. Ko nas prihajajo nobel tujci poučevat, kaj in kako naj delamo, da bomo vredni Evropske unije in Organizacije severnoatlantskega sporazuma (OSAS), jim s podatki dokazujemo, da nikakor nismo najslabši. Še več, v marsičem smo boljši od denimo Portugalske in Grčije. Tako glede gospodarstva kot glede spoštovanja človekovih pravic. To sicer ni poseben dosežek, a vseeno bolje kot nič. Kar se pa Nata tiče, se glede zglednosti Grčije in Turčije in njune medsebojne strastne ljubezni lahko izkažemo na kakršnemkoli mednarodnem tribunalu.

Ampak ne. Ne in ne. Če si majhen in imaš za sabo komajda slabih ducat let samostojnosti, od tebe vsi po vrsti pričakujejo, da boš ubogljivo stopal po kolesnicah večjih in močnejših. In nastavljal zdaj levo zdaj desno lice. Če hočeš misliti s svojo glavo, si takoj nadležen in trmast. Un petit tetu! Mali trmoglavec. Trmoglavcev in paglavcev pa nihče posebej ne ljubi. Zadeva je še bolj žalostna. Poglejmo si samo tristransko prilogo Financial Timesa o Sloveniji dva tedna nazaj. Kaj nam očitajo angleški specialisti za Slovenijo? V isti sapi nam zamerijo komunajzarsko preteklost, hkrati pa se zaradi Kučanovega odhoda bojijo, kajti "simboli stabilnosti se pripravljajo reči na svidenje". Zmrdujejo se, ker "je bilo v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami tu le nekaj hitrih privatizacij in malo prodaj podjetij tujcev oziroma pritoka neposrednih tujih naložb". In kljub tej konservativnosti je Slovenija gospodarsko močnejša in hitrejša od svojih konkurentk, ki od samega začetka ponižno izpolnjujejo napotke svojih večjih evropskih sosed. In to z zelo mešanimi izidi. Sicer pa, koliko svojih bank so razprodali Švedi?

Tudi politično naj bi bila Slovenija nadvse problematična, saj je kolega Bajuk angleškim novinarjem potožil, da "so akterji prejšnjega režima pri nas še vedno zelo aktivni". Očitno ne Angleži ne Bajuk niso preučili elementarnih pravil parlamentarne demokracije. Kdor dobi več poslancev v parlamentu, oblikuje vlado. Navsezadnje si je prav vlada kolege Bajuka in njegovih ambicioznih ministrov v pičlega pol leta zapravila tako rekoč vse zaupanje volilcev. Brez zunanje pomoči. Ne pozabimo, da so bili na Slovenskem izidi vseh prejšnjih volitev zelo uravnoteženi - če lahko tako rečem - med levico in desnico. Vse do polletne Bajukove vlade. In še nekaj. Prelomnega leta 1990 so se slovenski volilci odločila za protikomunistično večino v parlamentu. In tudi po naslednjih volilnih uspehih liberalne demokracije so bili prenovljeni komunisti v najboljšem primeru tretja najmočnejša politična stranka. Čisto drugače kot na Poljskem, Madžarskem in Češkem, kjer ob volilnih zmagah postkomunistov v Evropi nihče ni bil plati zvona. Poanta je drugje. Naj parafraziram več kot trideset let stari verz Toneta Kuntnerja: "Če si lačen, si čisto drugačen in čisto drugače gledaš na svet." Če si majhen, vsakdo misli, da si primeren samo še za predpražnik.

Ampak vse to skupaj še nekako gre. Kapital je nenasiten in ni navajen, da se mu srt drobne ribice zapiči v požiralniku. Dosti bolj tragikomičen je v Financial Timesu pridruženi novinarski prispevek avstrijskega veleposlanika v Ljubljani Ferdinanda Mayrhofer-Gruenbuehla. Slovencem očita "obremenjenost z zgodovino, ki obvladuje predvsem odnose z Avstrijo in Italijo, čeprav ima Ljubljana težave dobesedno na vseh mejah, tudi s Hrvati in nekaj celo z Madžari". In še naprej se šali njegova ekscelenca: "Pod mejnim prehodom Ljubelj je spomenik 1.300 prisilnim delavcem, ki so pod nacizmom v obdobju 1942-43 gradili cestni predor. Nad Kobaridom je kostnica, v kateri so ostanki stotisočev, pobitih v porazu italijanske vojske leta 1917. Spomenika sta obeležje grozljivih dogajanj, ki še vedno bremenijo slovenske odnose s sosedami." Ej, če ta ni debela, potem priznam, da sem patentiran bebec! Ali ste kdaj videli in slišali enega samega Slovenca, ki bi imel zaradi kobariške kostnice in ljubeljskega predora obremenjene odnose s sosedi?

Obremenjene odnose z Avstrijo imamo zaradi Haiderja in njemu podobnih. Pa tudi zaradi nespoštovanje avstrijske državne pogodbe. Za Haiderjevo senco se veselo skrivajo njegovi koalicijski partnerji v dunajski vladi. In težave z Italijo ima Slovenija predvsem takrat, kadar vodi italijansko vlado Silvio Berlusconi skupaj z Umbertom Bossijem in Gianfrancom Finijem. Stari fašist nikoli ne zarjavi. Pred dnevi so tržaški fašisti poškodovali in podrli doprsni kip pesnika Srečka Kosovela v Trstu. Srečko je končal v bližnjem grmovju. Reakcija tržaških oblasti je bila ljudomila. Šlo naj bi za peščico vročekrvnežev. Tržaški župan Dipiazza - seveda iz nove desne večine - se o tem političnem vandalizmu ni hotel izreči. V svoji izjavi je bil več kot lapidaren: "Jaz sem župan vseh Tržačanov." Tudi fašistov, seveda. Vendar pa je vandalizem nad Kosovelom - in s tem grožnja in opomin vsem tržaškim Slovencem - sprožil zanimivo diskusijo v vrhovih tržaških oblasti in segel v samo srce Italije. Berlusconijeva vlada se bo prav na osnovi tržaške pobude odločila, da bo preprosto zbrisala 25. april kot praznik osvoboditve, ker "so to presežene in utesnjujoče sheme," kot zatrjuje tržaški postfašist, poslanec Roberto Menia, odgovoren za kulturo. Novi državni praznik naj bi postal 2. junij, dan razglasitve italijanske republike. Samo da bo pretrgana popkovino s preteklostjo. Se pravi z osvoboditvijo in osvoboditelji. In od tu naprej je samo še majhen korak do revizije zgodovine. Pravzaprav že živimo v revizionizmu. Samo da tega še ne vemo.

"Una mattina mi son svegliato e ho trovato l'agressor..."