13. 5. 2002 | Mladina 19 | Kultura
Nova priložnost za Asteriksa in Obeliksa
© Tomo Lavrič
Po prvem krogu francoskih predsedniških volitev je celotna levosredinska Evropa obnemela. Kako je mogoče, da je socialist Jospin ostal na tretjem mestu!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
13. 5. 2002 | Mladina 19 | Kultura
© Tomo Lavrič
Po prvem krogu francoskih predsedniških volitev je celotna levosredinska Evropa obnemela. Kako je mogoče, da je socialist Jospin ostal na tretjem mestu!
Fašist Le Pen je osramotil socialistične privržence. Šok je bil popoln, razočaranje in jeza pa tudi. Kdo je bil kriv? Seveda socialistični volilci, ki se jim preprosto ni ljubilo na volišča. Tolažili so se z dejstvom, da se bo usoda volitev izpolnila šele v drugem , odločilnem krogu. Ampak izkazalo se je, da je bil za sicer vse bolj medlega Jospina usoden že prvi krog. S francoskim veleposlanikom v Ljubljani sva se strinjala, da ne gre za nikakršno tragedijo. Seveda sva na zadevo gledala vsak s svojega konca palice.
Kaj se je pravzaprav zgodilo v Franciji? Razen velikega spektakla, ki si ga je privoščil Le Pen, v resnici nič posebnega. Le Pen je dobil komajda nekaj več glasov, kot jih je sicer nastrgal v preteklosti. Dva tedna do drugega kroga so levi intelektualci zaskrbljeno preučevali simptom Le Pen. Sodni dan je visel nad glavo. La douce France se je znašla osramočena pred demokratično Evropo. Čemu? Saj je predsednik Nacionalne fronte v prvem krogu zbral slabih 17 % glasov. In v drugem krogu ni niti približno splezal do pričakovanih 20 %.
Vseeno pa se je do fundamentov stresla cela Evropa. Vendar pa so si vsi prestrašeni evropski analitiki pulili lase. Hannibal ante portas! Evropa se obrača na desno. Skrajno desno. kot da bi pozabili na sedanjo italijansko vlado, kjer trio fantasticus Berlusconi-Fini-Bossi nemoteno kraljuje na apeninskem polotoku, stresajo gorostasne nebuloze, pa nihče niti leve obrvi ne dvigne. Navadili smo se italijanskih saltov mortale, hkrati pa smo pozabili, da vse skupaj ni niti najmanj humorno, temveč predvsem groteskno.
Nekoliko več zanimanja za francoske norčije v operi so pokazali naši severni sosedje Avstrijci. Pravzaprav jih je fenomen Le Pen pretresel do dna duše. Oktobra 1999 je Korošec Haider na parlamentarnih volitvah zbral rekordnih 26,9 % glasov in socialdemokrati so se po več kot petnajstih letih jadrno umaknili v opozicijo. In to ne zaradi brezposelnosti ali naraščajočega prestopništva. Dovolj jim je bilo rdečečrne kohabitacije. Podobnosti med Le Penom in Haiderjem je veliko, a Haiderju ni nikoli padlo na pamet, da bi - tako kot Le Pen - hujskal za ponovno uvedbo smrtne kazni, pozival k prepovedi abortusa in pozival sonarodnjake, naj zapustijo Evropsko unije. Razlika je torej očitna. Le Pen dobro ve, da nikoli ne bo prišel v kakršnokoli vladno koalicijo, zato nima zavor.
Jorg Haider si je mirno privoščil in francoske predsedniške volitve označil za "zmago demokracije". Ja, res, volk v ovčji koži. Ko je Le Pen na avstrijski televiziji izjavil, da je predhodnik novih populističnih tribunov po Evropi, mu je Haider samozavestno odgovoril: "Jaz sem originalni model!" Vendar mu ta originalnost ni veliko pomagala, ko se je avstrijski kancler Schuessel moral odločiti za zategovanje pasu. Precejšen delež avstrijskih volilcev se je prav hitro vrnilo k socialnim in krščanskim demokratom. Zadnje raziskave javnega mnenja so pokazale, da bi za Haiderja in njegove glasovalo le še 22 % volilcev, za ljudsko stranko 28 %, za socialiste 37 % in za zelene 12 %. Vse se vrača, vse se plača.
Haider si je pripravil prav slabo popotnico za prihodnje volitve. Težko je verjeti, da si je koroški mogotec pridobil kaj dodatne simpatije z obiski pri iraškem diktatorju. Zato je sem ter tja začel paziti na besede. Tako je na zadnjem televizijskem nastopu gladko zanikal svoje nekdanje izjave, v katerih je Churchilla in Stalina vrgel v isto vrečo s Hitlerjem. Obenem pa ni niti pisnil, ko so se njegovi mladci neženirano družili z avstrijskimi neonaciji na demonstracijah na Dunaju 13. aprila in kričali Sieg Heil!, ne da bi se policija vmešala. Na Heldenplacu, se pravi natanko tam, kjer so Dunajčani z navdušenjem leta 1938 sprejeli Hitlerja, pa naj bi se skrajneži, skupaj s Haiderjevimi privrženci, seveda, zbrali 8. maja. Torej na dan kapitulacije nacistične Nemčije leta 1945.
V Franciji je kljub vsemu čisto drugače. Popolna šlamastika v prvem krogu je francosko levico prisilila, da se je množično udeležila drugega volilnega kroga. V resnici ni šlo za nikakršno nevarnost skrajne desnice. Vsi so že od prvega dne dobro vedeli, da Le Pen nima nikakršnih šans, da bo postal predsednik države. Zato se je srditost levega pola osredotočila na starega novega predsednika Jacquesa Chiraca. Le Pen je kljub vsemu obrobna figura, ki ga tako levi kot zmerno desni pol že dvajset let ignorirata. Si lahko predstavljate poštenega trockista ali anarhista, ki s škripajočimi zobmi vtika obkroženega Chiraca v volilno skrinjico? Nič čudnega, da so si med volitvami zatiskali nosove. Chirac je simbol klientelistične in koruptne Francije. Le Pen je epizoda, Chirac je francoska tragedija. Ki že pošteno zaudarja.
Na junijskih parlamentarnih volitvah čez mesec dni bo v Franciji čisto drugače. Tradicionalni volilci Le Penove Nacionalne fronte so zvesti in zanesljivi. Chiraca in njegove sovražijo še bolj kot levico. Tista Francija s srcem na levi ne bo pozabila ponižanja, ko je morala glasovati za Chiraca, da polomija ne bi bila popolna. Zatorej junija še tako lepa in vabeča nedelja ne bo odvrnila levega pola od volitev.
Tako so pokazale zadnje raziskave francoskega javnega mnenja. Le Monde je izpeljal volilno simulacijo, po kateri naj bi levica na junijskih volitvah v parlament dobila 297 poslancev, desnica 276 in Nacionalna fronta dva poslanca. Ja, dva poslanca kljub skoraj 20 % volilcev skrajne desnice. Sistem je dvokrožen in železno pravilo velja, da je politično prepovedano sklepati lokalna zavezništva s skrajneži. Ni ga desno sredinskega politika v Franciji, ki bi si upal prekršiti ta tihi dogovor. Še zlasti po sramoti z Le Penom. Čeprav bi marsikdo med njimi potihem raje sklepal kupčije s fašisti kot s socialisti.
Pred predsedniškimi volitvami je bilo zanimanje za politiko v Franciji na psu, na absolutni ničli. A zadoščal je že en sam faux pas, nekaj malobrižnosti in nekaj naveličanosti. Ja, tako se volilci lahko čez noč streznijo. Maščevanje levega ljudstva na volitvah bo sladko.