Grobovi tulijo

"Zakon o vojnih grobiščih bi morali sprejeti vsaj pred 50 leti. Vendar je tedanja revolucionarna oblast problem rešila s tajnim odlokom, da se vsa grobišča, v katerih je bilo brez sodbe pobitih morda celo dvesto tisoč ljudi. (...) Že sama ta dejanja skrivanja resnice povedo, da se je tedanja komunistična oblast, ki ni spoštovala nobene človečnosti, prava in vesti, zavedala, da je storila hudo zločinsko dejanje, ki ga je skrivala ped lastnimi državljani, pa tudi pred mednarodno javnostjo. (...) Spomenka Hribar v nekakšnem znanstvenem in pravičnem pristopu trdi, da bi morali potemtakem pripoznati tudi žrtve protirevolucije. Na ta način pravzaprav relativizira komunistično revolucijo kot nekaj nevtralnega, kar kaže, da v Sloveniji še nismo zreli za obsodbo komunizma in bi mu nekateri radi dali človeški obraz, kljub temu, da je to najbolj zločinska ideologija, ki se je porodila v človeški zgodovini in je terjala okoli 100 milijonov žrtev. Čeprav je nacizem terjal v primerjavi s komunizmom pod narekovaji "samo" 25 milijonov žrtev, je ravno tako zločinski sistem, ne glede na to, da je Nemčijo rešil gospodarske krize. S pobijanjem ljudi ni možno upravičiti ciljev ekonomskega napredka ali česa drugega. (...) Podobna ureditev je tudi v drugih državah, na primer v Nemčiji, kjer imate na grobovih umorjenih s strani nemške vojske običajno izpise Žrtev nacizma. Čeprav so bili tudi žrtev vojne, pa Nemci nikoli niso nasprotovali proti takšnim opredelitvam, kajti nemški narod je na dostojen način opravil s svojim tragičnim delom nacistične zgodovine brez sprenevedanja in relativiziranja. Slovenija žal še ne. Slovenija komunizma in revolucije še vedno ni obsodila in nekateri bi mu na vsak način radi nadeli človeški obraz."
Poslanec Janez Drobnič, Nova Slovenija

Pol leta smo se v Državnem zboru mučili z zakonom o vojnih grobiščih. Moram priznati, da so bile to moje doslej najbolj trpke in travmatične izkušnje v mojem tretjem poslanskem mandat. Bal sem se predvsem tega, da bi si nekdanji partizani in domobranci drug drugemu očitali zločinsko preteklost. Kar bi bilo seveda strašljivo, saj bi to pomenilo, da se niti po skoraj šestdesetih letih stari bojevniki ne morejo spraviti med sabo in s preteklostjo. Na vsak sestanek sem hodil kot na kakšno udbovsko zasliševanje. In vendar so partizani delovali neverjetno spravljivo. Česar pa ni mogoče reči o drugi strani, ki je ves čas ponavljala, da so bili partizani tako rekoč zgolj zločinci, seveda pod vodstvom še bolj zločinske komunistične partije. Nikakršnega odpora proti okupatorju naj ne bi bilo. Bila je le komunistična volja do moči, v imenu katere so med vojno umirali pošteni Slovenci, neposredno po koncu vojne pa je prišlo do slovenskega komunističnega holokavstva.

In vendar je bil namen in smisel zakona o vojnih grobiščih čisto drugačen. Vsakdo, ki je med vojno in po njej umrl nasilne smrti, mora imeti svoj grob. Z imenom in priimkom. V mučno zgodbo je stopil tudi predsednik Kučan s spravljivim pismom poslancem. Cit.: "Na vas je odločitev,ki bo sporočala, če bo sprejeta, voljo domovine, da želi pokopati svoje mrtve otroke, ki jih je vzel nasilni čas vojne in medsebojnih ideoloških in političnih obračunavanj neposredno po njej. Njihove poti do groba so bile različne, vendar onkraj smrti pripada vsem enako človeško dostojanstvo. Sodbe o življenju naj nikomur ne odrekajo pravice do groba. Vsi mrtvi imajo pravico do miru, spomina in temeljnega človeškega spoštovanja. Pieteta do mrtvih je temelj človeove kulture. Strpnega odnosa med živimi brez nje ne more biti."

Pomagalo ni nič. Kučanove besede je odnesel veter. Pa ne, da bi bil zakon kakorkoli pristranski ali ideološko zaznamovan. Bil je politično docela nevtralen in njegovi avtorji se niso spuščali v izmuzljive kategorije krivde. To ni bilo dovolj. Poslanci Janševih socialdemokratov in Bajukovoh novoslovencev so terjali obsodbo več kot polstoletne komunistične tiranije. Grobovi so bili samo izgovor. Najbolj grenko izkušnjo pa sta morala prestati Spomenka Hribar in Peter Kovačič Peršin. Spomenka, ki jo je pred dvajsetimi leti pribijala na križ tedanja partijska nomenklatura samo zaradi njene zahteve, da ima vsak umrli pravico do groba. Peter, ki je med vojno izgubil očeta, krivega zgolj tega, da se je znašel na nepravi strani. In ravno ta dva sta postala tarči tistih, ki jih sprava niti najmanj ne zanima.

Celotna zgodba sega več kot desetletje nazaj, ko je tedanji premier Peterle na televiziji patetično razložil slovenskemu občinstvu, da so komunisti po pol stoletja diktature pustili za sabo eno samo pogorišče. Vse bo treba zravnati z zemljo in začeti znova. Po domače rečeno je tedanji premier s tem hotel povedati, da bo nova oblast začela vse znova. Tako da na pogorišču ne bo ostal niti spomin na komunistično diktaturo. Ko bi bil Peterle dosleden, bi si za novo himno moral izbrati Internacionalo: "Bili smo nič, bodimo vse!" Rimokatoliška Cerkev pa je tudi kar naravnost povedala, da prihaja od daleč in da bo potrpežljivo počakala na svoj trenutek. Na vso srečo - kakor za koga - se ta obet še ni uresničil. A če se spomnimo polletne Janševe vladavine v Bajukovi vladi, si lahko predstavljamo, kaj vse bi se zgodilo, če bi ambiciozni Grosupeljc zmagal na volitvah. O tem raje niti ne razmišljam. Pri roki pa bo brž zraven tudi Peter Jambrek, ki je nameraval z lustracijo spraviti na oblast novo politično in ekonomsko elito. Vendar mu je zmanjkalo časa, kar je bila sicer velika škoda, saj je imel mož na zalogi vrsto izvirnih zamisli.

Tako so grobovi postali drobiž za politično kosanje moči in za prevrednotenje druge svetovne vojne na Slovenskem. Skratka, namesto da bi nas medvojni in povojni grobovi združili, so jih nekateri rokohitrci potegnili iz robca kot učinkovito orodje zoper komuniste in njihove mladiče. V Evropi je vse drugače, nas prepričujejo Drobniči in Cukjatiji. Tam so s komunizmom že zdavnaj pometli. Pa ne bo čisto držalo. Oziroma sploh ne bo držalo. V Evropi velja 9. maj za dan konca druge svetovne vojne na evropskih tleh in za dokončno zmago zavezniških sil. Ob tej priložnosti se v Bruslju kot prestolnici Evrope vsako leto pred spomenikom neznanemu junaku zberejo veleposlaniki vseh evropskih, pa tudi neevropskih držav, in vsak položi svoj venec. Tri države pa niso nikoli povabljene. Nemčija, Italija in Japonska. Nihče se zaradi tega ne razburja. Naj se ne pozabi, kdo je zakuril drugo svetovno vojno in hotel zavladati svetu.