Rad imam Avstrijo. Rajnko Avstrijo.

Na avstrijskem Koroškem so oskrunili partizanski spomenik. Celovec, 23. - Neznani storilci so v noči na sredo s črnim lakom premazali partizanski spomenik v bližini Djekš pod Svinjsko planino na avstrijskem Koroškem. Avstrijska žandarmerija je o vsem obveščena in že poizveduje. Spomenik v obliki kamna je Zveza koroških partizanov postavila v spomin na Martina Slemenška in nosečo Margareto Mali, ki ju je policija SS 23. julija leta 1944 na kmetiji Karlut ubila in vrgla v goreče poslopje. Napis o zločinskem dogodku na spominskem kamnu je v nemščini, pod njim pa slovenski napis Slava žrtvam.
Dnevnik, 23. maja 2002

Domobranska prisega. “Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti zvesto izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.”
Slovenec, 20. aprila 1944

Nikakor ne sodim med ljudi, ki imajo slonji spomin. Veliko pozabljam in mislim, da je bila usoda glede tega prijazna z mano. Si lahko zamišljate, kako hudo mora biti človeku, ki nikoli ničesar ne pozabi. Spominja se najmanjše krivice iz svojega otroštva. In je nikoli ne more popraviti. L'enfer, c'est moi!, bi lahko parafrazirali Jeana-Paula Sartra. Vseeno pa bi na kratko omenil zgodbo o domobranski prisegi v Državnem zboru. Poslanski kolega Cukjati je v okviru razprave glede predloga zakona o grobiščih samozavestno prebral omenjeno prisego in zmagoslavno končal s sklepom, da so bili domobranci preprosto pokorni nadrejenim, kar je vrlina vsakega vojaka. Poleg tega je kolega Cukjati poudaril, da prisega ni bila namenjena Hitlerju in njegovemu rojstnemu dnevu. Kdo pa je potem "vodja Velike Nemčije", če ne ravno in edino Hitler? Ampak poslanski kolega je šel še naprej in poudaril, da so se domobranci bojevali za "slovensko domovino kot del svobodne Evrope". Ta svobodna Evropa je bila seveda po Hitlerjevi meri in v njej za Slovence ni bilo prostora. Razen pod zemljo. Ampak med bataljonom poslanskih zgodovinarskih amaterjev si je lovorov oratorski venec nedvomno prislužil poslanski kolega Drobnič, ki je avditoriju na Šubičevi razložil, da je bil nacizem kriv smrti petindvajset milijonov, komunizem pa jih ima na vesti sto milijonov. Po domače povedano, komunisti so bili štirikrat bolj zločinski od nacizma. Ja, prav takšne učne ure moramo poslušati v parlamentu.

Vendar kisle šale na stran. Ko so pred leti Haiderjevi svobodnjaki stopili v koalicijo s avstrijsko ljudsko stranko, smo nekateri tarnali, da bo to jako slabo tako za koroške Slovence kot za avstrijsko demokracijo vobče. Pa smo jih dobili okoli ušes, češ naj ne vtikamo nosu tjakaj, kjer nas ne srbi. Srbelo me sicer ni, skrbi pa me še zdaj. Žal sem imel prav. Pa si oglejmo. Recimo miroljubni avstrijski štajerski Gradec. Sedmega maja se je začelo. Tega dne so v avstrijski štajerski prestolnici ustanovili Zvezo državljanov za zaščito in varnost. Seveda z rdečebelim grbom. Prvih 15 prostovoljcev "državljanske milice", oblečenih v sinje polo majice in z baseballskimi čepicami na glavi, je odločno zakoračilo v tako imenovano problematično četrt. Oboroženi so bili z mobilnimi telefončki in z videokamerami, s katerimi naj bi v živo posneli morebitne delinkvente, predvsem preprodajalce mamil pred šolami. Graški vigilanti so budno pazili tudi na mulce, ki so kolesarili kar po pločnikih. Obenem pa so prostovoljni možje postave varovali tudi spomenike pred morebitnimi vandali. Ordnung und Disziplin. Prebivalstvo pa se je - kot po navadi - izkazalo za skrajno nehvaležno. Ne samo, da meščani in njihova deca niso pokazali nikakršne hvaležnosti. Sitni starši, profesorji in dijaki graškega dvojezičnega liceja so se zlobno norčevali iz neravnodušnih državljanov, ki so hoteli dijakom vse najboljše, čeprav proti njihovi volji. Kaj pa otroci vejo, kaj je dobro zanje! Predstavnik dijakov je bil celo tako predrzen, da je zašpecal prostovoljce novinarjem: "Ti tipi so nasilneži in človek se jih ustraši, ko jih samo zagleda. Njihov vodja je vojaški častnik in tudi član Kameradschaft IV, združenja nekdanjih esesovcev. Nič več težav z mamili nimamo kot drugi v našem mestu, vendar nam je ta samooklicana milica vnaprej pritisnila znamenje krivde."

"Modri šerifi" so si za svoje paradiranje izbrali licej zaradi njegovega strateškega položaja v bližini trga, kjer se zbirajo afriški dilerji. Naključni pasant pa na trgu vidi le zadovoljne in žejne lokalne vinopivce v senci razcvetenih kostanjev. Ampak to je samo kulisa. "Ta idilična podoba je zavajajoča, tu imamo na tisoče preprodajalcev droge. Mesto pa premore samo ducat specializiranih policistov, ki ne zmorejo opraviti vsega," živahno razlaga Alexander Lozinsek, šestintridesetletni mestni svetnik Haiderjeve stranke, sicer pa zasebni detektiv in tako rekoč hrbtenica državljanske milice. Mož je prepričan, da je Gradec postal eno ključnih mest, skozi katera pritekajo mamila z Balkana in Afganistana v zahodno Evropo.

Od kod tolikšna zavzetost graških vigilantov? Kot po navadi je tudi tu odgovor otroško preprost. Gradec je drugo največje avstrijsko mesto. Na lokalnih volitvah leta 1998 so Haiderjevi svobodnjaki zbrali sanjskih 26,8% glasov, zdajšnje raziskave javnega mnenja pa mu obetajo le mršavih 8 do 10%. To pa je že resno znamenje za preplah. Za dober izid na volitvah marsikdo naredi marsikaj. Na koncu so pa tako ali tako krivi priseljenci napačne barve kože.

Hitlerjev duh še vedno živi. Kakor za koga, seveda.