Vsak kmetič ima svoje veselje. Vendar kratkega veka.

'Velikanske politične, gospodarske in socialne transformacije v državah Srednje Evrope so bile izjemno finančno zahtevne. Če bodo te države doživele zavrnitev pri samem vstopu skozi vrata Evropske unije, se proevropska usmeritev v javnem mnenju lahko zasuče, tako v javnem mnenju v državah članic kot v številnih državah kandidatk.'
Anders Fogh Rasmussen, predsednik danske vlade

'Srednjeevropske in vzhodnoevropske države predstavljajo štiri odstotke celotnega izvoza v Evropsko unijo, medtem ko države Evropske unije predstavljajo oseminšestdeset odstotkov celotnega izvoza v srednjeevropske in vzhodnoevropske države.'
Le Monde, 28. maja 2002

Začnimo z nekaj preverjenimi podatki. Že vnaprej bi rad opozoril, da so facta bruta na moč žalobna. Začnimo s kmetijskimi površinami. Kmetijske površine v EU imajo skupaj 135 tisoč hektarjev, v desetih kandidatk pa je teh površin za 60,2 tisoč hektarjev. Tako rekoč dva proti ena. V odstotkih je slika še bolj jasna: kmetijske površine deseterice kandidatk prvega kroga zavzemajo 56% njihovega celotnega ozemlja, medtem ko je v petnajsterici EU odstotkov kmetijskih površin le 42. Še huje je v zvezi z zaposlenimi. V državah Evropske unije je v kmetijstvu 5% vseh zaposlenih, v deseterici kandidatk pa kar 21%. Nacionalni bruto kmetijski produkt v državah EU predstavlja le ubožni poldrugi odstotek, v deseterici, mencajoči pred Vrati Postave, pa ta delež pomeni sedem odstotkov bruto nacionalnega proizvoda. Kaj si potem sploh lahko obetajo nesrečne države, ki se prerivajo v drugi vrsti? Romunija, Bolgarija, Turčija? Romunija in Bolgarija hudo zamujata pri nujno potrebnih reformah, Turčija pa sploh še ni začela s predpristopnimi pogajanji. Da sploh ne omenjamo nekdanjih jugoslovanskih republik in avtonomnih pokrajin. Slovenija si kot najbolj pridna zaročenka trudi in martra kot ubogo živinče. Že polnih dvanajst mukatrpnih let. Ob vsaki priložnosti nam prijazne Evropejke podstavljajo nogo. In se nimamo komu pritožiti. Kar se slovenskega kmetijstva tiče, smo Evropi gotovo najbliže. Ob osamosvojitvi je 7% slovenskih kmetov pridelalo za 5% bruto družbenega proizvoda. Danes je kmečkega življa na Slovenskem samo še 5%, k družbenemu proizvodu pa prispevajo le še 2,9% bruto proizvoda. Stampedo norih krav je seveda tudi pristavil svoj piskrček. Kmečka je bila zmeraj težka, danes je prav gotovo še težja. Jutri pa bo edini smisel kmetovanja samo še pri ohranjanju in kultiviranju pokrajine. Sic!

Predvsem pa sedanjim članicam EU niti na kraj pameti ne pride, da bi se kakorkoli solidarizirale z revnimi sestričnami, ki zaman trkajo po votlih vratih evropske utrdbe. Vendar v resnici ne gre za ljudomilost ali hudobno privoščljivost. Evropa se preprosto brani množičnega prihoda novih lačnih članic. Že sama ima več kot dovolj brezposelnosti in na vseh koncih in krajih poganja zla zel populizma in ksenofobije. Vsaka nepremišljena poteza je lahko usodna. Prve pa bodo vsekakor plačale vstopni račun kandidatke. Kdor pozneje pride, bolj malo melje.

Študijski center za perspektive in študije mednarodnih informacij Cepii je izdelal študijo o spremembah, ki jih bo utrpela Evropska unija ob vstopu novih članic. Študija - po pravici povedano - ni postregla s kakšnimi senzacionalnimi rezultati. Bruto notranji proizvod aspirantk je tako nizek v primerjavi z zahodnoevropskimi državami, da bo šok ob integraciji kandidatk v Unijo prizadel kandidatke same. Avtorji študije so raziskali in poudarili tri ključne razsežnosti integracije vzhodnoevropskih gospodarstev. Pospešiti bo treba hitrejšo produktivnost v državah kandidatkah. Evropa si je - kot vedno doslej - tudi tokrat izbrala staromodno in zaprašeno rešitev. Pač glede na velikost posamezne države. Tako naj bi Poljska morala posnemati zgodbo Španije, Madžarska pa naj bi se priličila manjši Irski in njeni zgodbi o uspehu. Predvsem pa se bodo nove članice morale v celoti prilagoditi evropski skupni kmetijski politiki. Z manjšo lepotno napako seveda. Namesto denarja bodo novinke dobile le drobiž. O tem bi lahko marsikatero bridko lahko rekli Poljaki in Madžari. Poljaki, na primer, se soočajo z visokimi ovirami. Slovenija še ni prišla na vrsto, zato še nismo okusili vseh grenkih sadežev evropske ure resnice. Ampak kalvariji se ne bomo izmuznili. Poljski je Unija predpisala 77% carine na kmetijske proizvode, 20% carine na avtomobile in 13% za tekstilne izdelke. In komu naj se pritožijo revni in obubožani vzhodni bratranci? Na tramvaj komando!

Medtem pa se Evropa pospešeno pripravlja na slovesni - hm, hm - prihod na evropski veliki oder. Francija, denimo, bo leta 2006 zvišala kmetijski uvoz iz Poljske in Madžarske za ubožne tri odstotke. In to tistega leta, "ko naj bi za Madžarsko in Poljsko prišlo do šoka zaradi vsesplošne liberalizacije". Hkrati pa bo Francija v omenjeni novi članici izvozila za skopega pol odstotka kmetijskih pridelkov. A Francozi ne bodo posebej cmerili, saj bo luknjico v žepu velikodušno zapolnila prijazna mati Evropska unija.

Če sedanje članice EU ne bodo napihnile proračunskega balona skupne kmetijske politike, bo novi sistem neposrednih pomoči v Franciji povzročil 13% padec nekvalificirane delovne sile in 8% padec kvalificirane delovne sile. In to do leta 2008. Sicer pa bo - če bo Francija poskrbela zase, o čemer pa ni dvomiti - plima trgovinskega šoka po razširitvi udarila predvsem po Nemčiji in Avstriji. In to kar dve tretjini. Preprosto zaradi bližine Madžarske, Češke in Poljske. Sosedov si pač ni mogoče izbirati. Vendar pa ne Nemčija ne Avstrija na področju zaposlenosti ne bosta utrpeli hujše škode. Tako kot zmerom bodo bogati še bogatejši in revni še bolj ubožni. Nihil novi sub sole. Slovenija in druge sotrpinke že dvanajst let mencajo v evropskem preddverju. Že zdavnaj je Evropa nehala z optimističnimi obeti. Magično leto 2004 se sicer hitro bliža, vendar pa postaja vse bolj kruto razvidno, da so obeti glede enakopravnega članstva navaden ništrc. Prav z razširitvijo bo Evropska unija postala do konca segregacijska družba. Samo toliko, da ne bi bilo kakšnih nepotrebnih iluzij.