Domovinska vzgoja in somrak vzgojiteljev

"Na ministrstvu za obrambo so oblikovali idejo o uvedbi tako imenovane domovinske vzgoje v višje razrede osnovne šole in v srednjo šolo. Šlo naj bi za predmet, ki bi imel tudi izbirne vsebine izobraževanja in seznanjanja z nacionalnim varnostnim sistemom."
Delo, 1. julija 2002

Že po Demosovi zmagi na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 se je v tedanjem parlamentu zelo resno razpravljalo o uvedbi domovinske vzgoje v šolski sistem. Vendar pa so plebiscit in priprave na slovensko neodvisnost vzele preveč časa in energije, da bi domovinska vzgoja prišla na vrsto. Nato pa naslednje vlade, v katerih so imeli prvo besedo liberalni demokrati, niso imele prave volje in veselja do uvajanja domovinske vzgoje. Vendar pa plemenita zamisel ni nikoli dokončno zamrla.

Prav zdaj, ko se je politična Slovenija dokončno odločila, da se bo dokončno poslovila od naborniškega sistema, je spet prišla na dan potreba po uvedbi domovinske vzgoje. Pobuda je prišla iz obrambnega ministra, njen avtor pa je dr. Igor Kotnik Dvojmoč, ki pa že takoj na začetku opozarja, da "bi moral biti to projekt vlade oziroma države". Sveta pomagalka na pomoč! Če si bo vlada oziroma država resnično zavihala rokave in jela mulariji in njihovim staršem razlagati vse dobrobiti domovinske vzgoje, potem smo že na konju, domovinska vzgoja pa bo po hitrem postopku končala na smetišču zgodovine. Še posebej naj bi bila "tako imenovana domovinska oziroma patriotska vzgoja" pomembna v kontekstu prehoda na poklicno vojsko. Mlade generacije naj bi s to noviteto dobile bistveno znanje o nacionalnem varnostnem sistemu. Saj ne, da bi hotel biti zloben, ampak kot poslanec v Državnem zboru sem po nekakšnem naključju postal član parlamentarnega odbora za obrambo. Na sejah odbora še nikoli nisem slišal za zamisel o uvedbi domovinske vzgoje v osnovni in srednji šoli. Pač pasmo na vsaki seji morali poslušati jadikovanja o tem, kako ima slovenska vojska veliko preveč častnikov in podčastnikov, pa le za peščico vojakov. Poleg tega je ena najbolj zoprnih težav slovenske vojske v tem, da ima cel bataljon - seveda v simbolnem smislu - slovenskih častnikov absolutno neustrezno izobrazbo. Vendar jih bo prej ali slej treba predčasno upokojiti. Tragično, res. Akoravno morda ne tako tragično, če se spomnimo, kako so po briljantni logistiki velikega stratega, notranjega ministra Igorja Bavčarja, leta 1990 poslali v predčasni pokoj izurjene policiste v najboljših letih. Zaradi paranoje pred starimi kadri. Čeprav je bila slovenska policija pod Tomažem Ertlom prav briljantna formacija, če jo primerjamo z dosežki poosamoosvojitvenih ministrov. Potem so mnoge med mladimi upokojenci poklicali nazaj. Ta panideološka čistka je v resnici naredila izjemno škodo glede obrambe Slovenije.

In še bi si drznil izustiti nespoštljivo misel, da se za poklicne vojake v slovensko vojsko odločajo po veliki večini tisti mladi ljudje, ki s svojo izobrazbo na trgu delovne sile težko najdejo redno in solidno plačano zaposlitev. Nič nimam proti poklicnim vojakom. Bolje, da so mladci in mladenke zaposleni v vojašnicah, kot da bi brezposelni. Kakšne izjemne koristi pa država od njih ne bo imela. O denarju pa tako ali tako ni olikano govoriti.

Vrnimo se k doktorju Kotniku Dvojmoču. "Raziskave kažejo, da se mladi razmeroma manj odločajo za poklice, ki jih ne poznajo. Prav je, da jim to omogočimo prek domovinske vzgoje." To naj ne bi bila samo promocija vojaškega poklica, ampak tudi gasilcev, civilne zaščite ter policistov, skratka - po doktorju Dvojmoču - "elementov nacionalnega varnostnega sistema".

Ker imamo opraviti s kompleksnim vprašanjem, je očitno, da obrambno ministrstvo ne bo samo zmoglo tega novega bremena. Najprej bo poklicalo na pomoč šolsko ministrstvo, nato pa še vsa druga. Opraviti imamo namreč z izjemno kompleksnim vprašanjem, ki se ga mora lotiti tako rekoč celotna slovenska družba. Vendar ni razloga za preplah. Prisluhnimo iskrivim predlogom doktorja Dvojmoča. "Obrambno ministrstvo oziroma vojska bi v okviru izbirnih vsebin organizirala recimo taborjenje vojakov; ti bi se tako seznanili z osnovnimi obrambno-zaščitnimi in vojaškimi vsebinami, kot so prva pomoč, gašenje s priročnimi sredstvi, kurjenje v naravi, orientacija in podobno. (...) Nekatere vsebine, ki bi bile vključene v predmet tako imenovane domovinske vzgoje, so že zdaj razdrobljene po različnih šolskih predmetih in bi jih bilo treba samo združiti. Po sedanjih načrtih bo obrambno ministrstvo skupaj s šolskim letos poskušali dodelati koncept, v šolskem letu 2003/4 pa predmet že poskusno uvesti v nekatere šole."

Celoten projekt pa ni sezidan kot grad iz peska. Doktor Dvojmoč še posebej poudarja, da so potrebo po takšnem predmetu nakazale tudi ankete med mladimi. Anketa iz leta 2000, ki jo je med 1398 srednješolci opravil obramboslovni raziskovalni center s fakultete za družbene vede, je pokazala, "da si 41,5 odstotka vprašanih dijakov želi predmet iz zaščite in reševanja, 29,5 obramboslovno vzgojo, 11,5 ekologijo, 9,5 mirovno vzgojo, 3,2 versko vzgojo ali verouk, 4,8 odstotka dijakov pa je bilo neopredeljenih".

Ej, saj človek ne more verjeti svojim očem. Ko smo bili mi mladi, se nam je vojska studila. Ko so naši otroci prikorakali do let, primernih za vojsko, tokrat slovensko, prav tako ni bilo kakšnega posebnega veselja. Še huje, iz leta v leto se je več fantov odločalo za civilno služenje. Prišlo je tako daleč, da bi bilo v letu ali dveh civilnikov že več kot uniformiranih obveznikov. Tudi to je bil eden tehtnih razlogov, da se je naša država odločila za poklicno vojsko. In zdaj, ko naj bi se stvari bolj ali manj uredile, izza ovinka privihra dr. Igor Kotnik Dvojmoč in slovenskemu urbi et orbi razloži, da je današnja mladina pravzaprav militantno razpoložena. Kar 70% jih hlepi po zaščiti in reševanju in obramboslovni vzgoji. O tempora, o mores!

Kam smo se vrnili? V stare čase, ko je jugoslovanska armada umirala pri živem telesu, tako da so začeli v svoje vrste vabiti celo punce. Pa predvojaška vzgoja, ki je bila nekaj tako slaboumnega, da je kot na tekočem traku proizvajala mirovnike, jehovce in podobne nezanesljive državljane. Ali smo zares padli v leta, ko nas ni smelo nič presenetiti in ko je bilo iskanje notranjega sovražnika najbolj patriotsko dejanje?

Seveda nismo. Samo nekateri še niso opazili, da mladi ne potrebujejo ne domovinske ne obrambne vzgoje, še manj pa indoktrinacije iz ambicioznih stremuhov iz obrambnega ministrstva in prišepetovalcev iz Grosuplja pa i šire. Kar se pa domovine tiče, ima vsakdo svojo, takšno, kakor mu je po volji in pri srcu.