Turkom vstop najstrože prepovedan (Fran Milčinski: Butalci)

Ankara si je zavihala rokave tudi po diplomatskih kanalih. Decembra se bo v Kobenhavnu dogodil Veliki pok. Po vsej verjetnosti bodo v Evropsko unijo sprejete Poljska, Češka, Madžarska, Slovenija, Slovaška, Malta, vse tri baltske države in Ciper. Natančneje povedano, grški del Cipra. Čeprav je Ciper razdeljen med turškim in grškim delom, pa bo Grčija brez dvoma dosegla uspešno članstvo. In v zvezi s tem vidi svoj trenutek tudi Turčija. Na Danskem naj bi Evropa na svojem vrhu s Turčijo začela uradna pogajanja glede vstopa v Unijo. Vsaj turška politična elita je o tem več kot trdno prepričana. "Po vsem, kar se je do zdaj zgodilo, bi Unija le težko našla izgovor, da bi Turčijo spet postavila v kot," je odločno terjal premier Buelent Ecevit. Demokratični proces se je začel z ustavnimi amandmaji, ki jih je parlament sprejel oktobra leta 2001. Temu je letos sledila vrsta zakonov, ki sicer niso idealni, pa še te je bilo težko spraviti skozi parlament. Avgusta se je začelo zares. Ukinitev smrtne kazni - razen v vojnem času - ukinitev prepovedi poučevanja kurdščine v zasebnih šolah, uvajanje televizijskih oddaj v kurdščini, omilitev glede možnosti ustanavljanja nemuslimanskih fundacij.

Odločitve parlamenta so bile toliko bolj presenetljive, kajti v državi je vse bolj prevladoval evroskepticizem, obenem pa je armada vse bolj namrščeno gledala na liberalne reforme. In vendar so tabuji padli tako rekoč čez noč. Politični razred se je soglasno odločil za Evropo. Gospodarske reforme, ki jih je vlada uspešno izpeljala s pomočjo Mednarodnega monetarnega sklada, so blažilno vplivale na politični sistem, ker so omejila pristop političnih strank do ekonomskih instrumentov.

Seveda pa je vse skupaj premalo in ne dovolj radikalno. Tretjega novembra bodo v Turčiji predčasne volitve, ki bodo marsikaj spremenile. Po vsem sodeč bo vrsta tradicionalnih strank ostala pod desetodstotnim pragom, tako da bodo ostale zunaj parlamenta. Ecevitova Demokratična stranka levice je poleti po raziskavah javnega mnenja dobila komajda nekaj čez en odstotek glasov (!), medtem ko je trdno na čelu muslimanska konservativna Demokratična stranka pravice in razvoja s 24,6 % glasov.

Tako Turčija. Evropa pa je zadržana in hladna. Medtem ko so Turki trdno prepričani, da so z odliko opravili vse domače naloge, je Evropa redkobesedna in skeptična. Tudi hitrost, s katero so Turki sprejeli vse pomembnejše reforme, niso ogreli hladnih evropskih src. Skeptični Evropci so prepričani, da se bo Turčija v najboljšem primeru lahko demokratizirala šele čez generacijo ali dve. Tudi Guenter Verheugen, evropski komisar za širitev, je ocenil turške želje za nerealistične, saj bo Turčija šele koncu leta izpolnila politične kriterije. Ključni vprašanji sta demokracija in spoštovanje človekovih pravic. Ker gre pogosto za formalne odločitve, si obe strani lahko tolmačita zadevo, kakor je komu po volji. Turki bentijo, češ da Komisija pri Bolgariji in Romuniji ni nikoli tankovestno preverjala kakovosti njunih reform. Evropa pa vzvišeno in aristokratsko vrača udarec. "Najava reform še ni spremenila Turčije v demokratično družbo, primerljivo z evropskimi državami." Evropski eksperti poudarjajo da Turčija nikakor ne spoštuje svobode vere, političnega izražanja in združevanja. V zaporih je devet tisoč ljudi zaradi deliktov, povezanih s svobodo izražanja, pogosta pa so tudi pričevanja o mučenjih. Čeprav so v Svetu za nacionalno varnost v večini civilni predstavniki državnega aparata, to telo še vedno ostaja pod odločujočim vplivom vojske.

Vsekakor ostaja dejstvo, da bo sprejem Turčije v Evropo strahovito težak podvig. Predvsem pa drag. Že izkušnja z novimi članicami, med katerimi je obilnejši zalogaj edinole Poljska, kaže, da Evropa postaja vse bolj hladna in celo sovražna do novink. Kako bo šele s Turčijo! Že zdaj je Turkov skoraj 67 milijonov. Vrh vsega pa so še muslimani. To je zelo neprijetno dejstvo, saj je celotna Evropa krščanska. C'est la vie! In še enkrat - čeprav brez kančka zlobe - Turčija je država, ki sistematično tepta človekove pravice.

Pa to še ni vse. Daleč največ turških gastarbajterjev je v Nemčiji. Dva milijona. Ja, natančno toliko, kot nas je vsega skupaj Slovencev. Morebiti so na pravkar minulih nemških volitvah krščanski demokrati izgubili volitve in oblast, ker so njihovi partnerji liberalni demokrati zaigrali na karto antisemitizem, s čimer naj bi si pridobrikali turške volilce. Ni se izšlo, hvala bogu. A ne glede na to ostaja dejstvo, da so vse ankete nemškehga javnega mnenja pokazale, da so Nemci prejkone brezbrižni do novih članic. Če že koga tolerirajo, so to države nekdanjega komunističnega bloka. Turčija je tudi glede tega postala za zaprtimi vrati. Turki so sicer gospodarsko trdno zasidrani v Nemčiji, vendar so kot skupnost versko in kulturno drugačni od svojih nemških sosedov. Po nemških pogledih se težko asimilirajo z večinsko populacijo. Že nekdanji kancler Kohl je leta 1999 na vprašanje o Turčiji neženirano izjavil, da bi morala po njegovem Evropa ostati "krščanski klub". Med nemškimi političnimi strankami so se edino Zeleni eksplicitno izjasnili za integracijo Turčije v Evropo.

Mimogrede, beseda Turčija se sploh ni pojavila v predvolilnem programu Socialdemokratske stranke kanclerja Gerharda Schroederja. Sapienti sat.