Danes dva tisoč evrov za špricanje šole. Jutri pa mladoletniški pripor. Za zdaj šele v Franciji. Na srečo.

Zaposleni v francoskem pravosodju so ocenili osnutek reforme notranjega ministra Nicolasa Sarkozyja za "nazadnjaškega" in "zelo zaskrbljujočega". Predvsem so problematični ukrepi glede notranje varnosti. Več manevrskega prostora so dobili preiskovalci, sodniki pa imajo le še omejene možnosti nadzora. Odvetniki ne morejo več takoj obiskati svojih priprtih klientov. V nasprotju s pravosodjem pa policijski sindikati niso skrivali svojega zadovoljstva.
Le Monde, 26. septembra 2002

Kako so nas že učili ob razpadanju socialističnega sistema? Da je skrivnost zahodnih demokracij v tem, da se zmerne politične stranke menjujejo na oblasti, pri čemer ne konservativci ne socialdemokrati niso nikoli v skušnjavi, da bi kršili pravila igre. Utečena evropska parlamentarna demokracija naj bi bila sama po sebi garant za uravnovešeno politično žitje in bitje. Ali res? Težko bi rekli, da je bila avstrijska vlada z ekstremistom Haiderjem vzor demokracije. In še naš drugi sosed, Silvio Berlusconi, ki je iz Italije ustvaril zasebni gospodarski in politični fevd. Svobodomiselni italijanski intelektualci ne morejo objavljati svojih mnenj. Časopisi se preprosto bojijo. Televizijske postaje pa so tako ali tako v rokah njegove Emittenze. Podobno je na Portugalskem. Na Madžarskem so volilci za las ušli desničarski in nacionalistični diktaturi.

Ampak kdo bi si mislil, da se bo kaj podobnega zgodilo tudi v Franciji, ki je bila v zadnjih tridesetih letih tako rekoč vzorna demokracija. Že res, da je levica na zadnjih volitvah katastrofalno izgubila, vendar zaradi tega demokratična Evropa ni niti kihnila. Bo pa na naslednjih volitvah drugače. Mogoče res, mogoče pa tudi ne. Glede na vnetost notranjega ministra Sarkozyja in njegovih opričnikov lahko pričakujemo manjši vesoljni potop demokracije a la francaise.

Nova francoska oblast si je za prioriteto izbrala "zaščito javnega miru in varnosti". In kdo je tisti, ki ogroža idilo sladke Francije? Prostitutke, tuji prestopniki, skvoterji, popotniki, I ne spoštujejo zasebne lastnine, prehrupna mladina na železniških čakalnicah in drugih javnih prostorih, berači in nesrečneži brez stalnega bivališča. Glede tega vsaj ni diskriminacije med domačini in tujci. Oboji so zavrženi. Država se je oborožila z vrsto ukrepov, ki bojo prizadeli različne kategorije prebivalcev. Predvsem bojo poostrene obstoječe kazenske sankcije, inovativni notranji minister pa bo izumil še vrsto novih, doslej neznanih in neobstoječih deliktov. Osnutek zakona si je za glavno tarčo izbral skvoterje. V prihodnje bo vselitev v prazne prostore kazniva kot kršitev tuje lastnine. Po novem bo skvot kaznivo dejanje, za katero bo zagroženih šest mesecev zapora in 3.000 evrov globe. La douce France bo ostala bleda in zlobna mati tudi za popotnike, tuje in domače. Če boste nezakonito parkirali svoj avto na javni ali zasebni površini, vam bodo policisti lahko zaplenili vozilo in anulirali vozniško dovoljenje vse do treh let. Doslej je bil izgon s tujega zemljišča možen samo s sodbo sodišča. Nastradali bodo tudi berači. Leta 1994 je bilo v okviru reforme kazenskega zakonika beračenje legalizirano. Po letošnjih triumfalnih volitvah desnice je vrsta županstev opredelila beračenje kot kaznivo dejanje. Novi zakon predvideva za berače šest mesecev kehe in 7.500 frankov globe. Za posebej zavrženo beračenje - kjer so udeleženi otroci, živali in podobno - pa je zagrožena kazen treh let zapora in globa 45.000 evrov. Prostitutke, ki so v zgodnjih devetdesetih letih množično prihajale iz vzhodne Evrope in Afrike, bodo po novem tvegale šest mesecev ječe, medtem ko so jo doslej odnesle z navadno globo. Poleg tega bodo prostitutke, ki nimajo francoskega državljanstva, morale domov. Brez milosti. Tudi mladež bo morala biti v prihodnje bolj pohlevna. Mularija, ki se bo zbirala po kletnih prostorih in kolesarnicah, bo prav hitro tarča prizadevnih policistov. Nič več prekrškov, samo še kazni! Red mora biti.

Sodniki in odvetniki niso mogli verjeti svojim očem. Sodniški sindikat se je ostro postavil po robu zakonskega besedila, kajti nova francoska oblast ni iz svoje malhe potegnila "nikakršne informacije, nobenega dogovora z reprezentativnimi organizacijami sodnih poklicev in institucijami za zaščito človekovih pravic". Predsednik pariške odvetniške zbornice Paul-Albert Iweins opozarja na popolno zmedo glede kompetenc. "Če kazenska proceduralna pravila sestavljajo ljudje, ki so zadolženi za boj proti delinkvenci, je to huda grožnja uravnovešenosti sistema. (...) Če besedilo vsebuje nove pritiske na zakon o presumpciji nedolžnosti, je to skrajno zaskrbljujoče, kajti doslej je bil ta zakon garant konsenzualnega ravnotežja, potrebnega, da ostajamo znotraj evropskih standardov."

Vendar pa ni vse tako črno, kot je videti na prvi pogled. Roke si veselo manejo policaji in komisarji. Z novo oblastjo so se končno otresli duhamornega učenja, ki je presegalo vsakdanjo policajsko rutino. Policaj je policaj, ne pa psiholog, sociolog ali bog ne daj filozof. Nekdanji direktor za javno varnost Gilles Sanson (1997-99) je opozoril, da kandidati za policaje večinoma ne izpolnjujejo osnovnih zahtev. "Raven njihove splošne kulture je v celoti izjemno šibka. V glavnem nimajo nikakršnega analitičnega občutka. Model policista si gradijo na osnovi televizijskih serij, težko izražajo svoje ocene in sodbe. (...) Redki med njimi so zmožni celovito obdelati teme, kot sta Maj 68 ali alžirska vojna. Skoraj nihče ne pozna enega samega imena vodij Vichijskega režima." In to še ni vse. Interni kandidati pa se sploh izognejo kakršnemukoli testu. Ocene njihovih nadrejenih pa so šablonsko pozitivne.

Bog nam pomagaj. Amen.