16. 10. 2002 | Mladina 41 | Kultura
Včeraj, danes, jutri (Vittorio da Sica)
© Tomo Lavrič
Človek je v resnici lahkoverno bitje. Čeprav ga življenje iz dneva v dan mlati po grbi, sam pri sebi kar naprej verjame, da bo dobro poplačano, zlo pa kaznovano.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
16. 10. 2002 | Mladina 41 | Kultura
© Tomo Lavrič
Človek je v resnici lahkoverno bitje. Čeprav ga življenje iz dneva v dan mlati po grbi, sam pri sebi kar naprej verjame, da bo dobro poplačano, zlo pa kaznovano.
Znameniti japonski režiser Kurosawa je to iluzijo strgal na kosce že s svojim prvim filmom Hudobni ljudje mirno spijo. Seveda še takšne žalobne izkušnje ne pomagajo veliko, kajti težko se je sprijazniti z dejstvom, da surova moč in prevejana zvijačnost kraljujeta svetu. In se obe uspešno pretvarjata, kakor da ju je ena sama dobrota in ljubeznivost. Vseeno pa sem ter tja resnica pokuka na dan.
Včeraj
Med drugo svetovno vojno je Hitlerjev vojaški stroj vse mlel pod sabo. V podjarmljenih deželah so kvizlingi poganjali kot gobe po dežju. Ampak demokratična Švedska je ostala nevtralna, kar je bilo tedaj največ mogoče storiti proti nemškemu evropskemu zavojevalcu. Ali res? Pred mesecem dni je švedski avtor Tobias Huebinette - sicer nekdanji aktivist skrajne levice - izdal knjigo z naslovom Švedski nacionalsocializem. "Hotel sem zlomiti zaroto molka in povedati, kdo so bili švedski nacisti." Iz arhivov je izbrskal poimenske sezname članov devetih strank, političnih skupin in združenj, ki so bile dejavne od leta 1931 do leta 1945. "Edini način, da mi je uspelo, je bil ta, da sem objavil vsa imena in priimke ljudi, ki so bili zapisani v seznamih teh strank."
Izid tega nenavadnega imenika je na Švedskem sprožil pravi vihar.Avtor namreč navaja vrsto imen pomembnih in uglednih ljudi. Med njimi so poslanci, častniki, aristokrati - ah, modra kri - in podjetniki, med njimi tudi ustanovitelj Ikee Ingvar Kamprad. "Nacistične ideje so bile močno zakoreninjene v najvišjih slojih švedske družbe, kar jasno dokazuje moja knjiga, vendar si o tem v resnici nihče ne upa javno spregovoriti," pravi Huebinette. "Še dandanes velja, da so švedski naciji prihajali iz revnih slojev." Tudi kraljeva družina je morala zvrniti kupico pelina. Časnik Arbetare (Delavec) je pred kratkim razkril, da je bil oče kraljice Silvije Walter Sommerlath član Hitlerjeve NSDAP. Huebinette gre še naprej in razkriva, da so tudi drugi člani kraljeve družine simpatizirali z nacizmom. (Zaradi rahločutnosti slovenskega javnega mnenja do modre krvi imen ne bom našteval.) Končno se je zbudila tudi uradna politika. Premier Goeran Persson je obljubil, da bo v kratkem odprl arhive tajne policije pred letom 1949 in s tem omogočil resno preiskavo o politiki nevtralne Švedske med drugo svetovno vojno.
Danes
Nizozemska je brez dvoma najbolj urejena evropska država. In to v vseh pogledih, od šolskega sistema do zdravstvenega in socialnega zavarovanja. Uredila je stanovanjsko vprašanje, uspešno legalizirala prostitucijo. Glede tega je Amsterdam idealna destinacija. Je tudi prva država v Evropi, ki se učinkovito spoprijema z nezaposlenostjo. Tako rekoč zgled za bližnjo in daljno okolico. Nizozemska liberalna družba je med prvimi legalizirala abortus, sprostila odnos do mehkih drog, ki jih je mogoče nabaviti tako rekoč na vsakem vogalu. Je tudi prva država, ki je legalizirala evtanazijo, seveda z vsemi potrebnimi varovalnimi mehanizmi. Potem pa se je čez noč ta idila čez noč dobesedno sesula vase. Tik pred majskimi volitvami je kot meteor zasvetil kontroverzni populist Pym Fortuyne. Bil je preprosto prvi, ki je dojel, da je individualna svoboda tudi brezbrižnost do drugega. Da je nizozemska družba sestavljena iz posameznikov, ki živijo drug mimo drugega. In se počutijo nelagodno, odtujeno. In ko je tik pred volitvami neuravnovešen mlad mož ustrelil Fortuyna, se je sprožil plaz. To je bil prvi politični atentat na Nizozemskem v zadnjih petdesetih letih. Njegova z vseh vetrov znešena stranka je postala druga politična skupina v državi. Njeno geslo "norme in vrednote" je postalo vodilo povolilne Nizozemske. Levo usmerjeni amsterdamski časnik de Volkskrant je izdal posebno prilogo prav z naslovom Stanje v deželi, norme in vrednote. "Po koncu šestdesetih let je Nizozemska slavila individualizem in svobodnjaštvo in samo skomigala z rameni ob vse globljemu nelagodju nizozemskih ljudi," je zapisal glavni urednik Pieter Broertjes. Zastavilo se je vprašanje o temeljnih dilemah družbe: svoboda izražanja proti olikanemu vedenju, osebni interesi proti solidarnosti. Časnik je razdelil družbo na osem skupin, od "družbeno angažiranih" do "karieristov", od "družinskih konservativcev" do "levih intelektualcev". Tako rekoč vsi po vrsti postavljajo na čelo svojih skrbi kriminaliteto in zdravje, tako za tem pa pridejo na vrsto že omenjene norme in vrednote. Te vrednote so sicer prejkone banalne: hrup na ulicah, nasilje na stadionih, psovanje med vozniki... In vendar je uradna anketa pokazala, kako 45% Nizozemcev meni, da je prav "pomanjkanje spoštovanja" vir večine težav v deželi. Razlogov za moralno krizo je več: libertarna mentaliteta, razkroj družbenih stebrov, ki so strukturirali družbo, naraščanje vulgarnosti in vse bolj navzoča "kultura droge".
Zadeva je šla tako daleč in tako globoko, da se je morala z njo spoprijeti sama kraljica Beatrix, ki je ob začetku parlamentarnega leta prvikrat po devetih letih končala svoj slovesni govor z besedami: "Naj vas Bog blagoslovi!" In s tem dala klofuto tretjini agnostičnih Nizozemcev Tudi kraljica se zavzela za "novo kulturo političnega upravljanja" in "za krepitev družbenih norm". Vsekakor povsem neobičajen govor za konsenzualno državo, v kateri suveren ne odpira vprašanj, ki bi lahko delila ali celo žalila državljane.
Jutri
Oprtajte si gumenjak in jo že na vsezgodaj mahnite na Šmarno goro.
