Ne jokaj, ljubljena dežela

Vse je ekstaza, ekstaza smrti!
Zlati stolpovi Zapadne Evrope,
Kupole bele - (vse je ekstaza!) -
Vse tone v žgočem, rdečem morju;
Sonce zahaja in v njem se opaja
Tisočkrat mrtvi evropski človek.
- Vse je ekstaza, ekstaza smrti. -
Srečko Kosovel

Veliki met je uspel. Desetina držav kandidatk je bila pripuščena v predverje Evropske unije. Cela Evropa je nervozno trepetala in cepetala, ali bojo nezanesljivi Irci naredili popravni izpit. V zadnjih tednih negotovosti preprosto ni bilo olikano zastavljati neprijetnih vprašanj. To je veljalo tako za članice kot za kandidatke. Irci so bili tokrat pridni, brezhibno so opravili domačo nalogo. Premirje se je končalo. Predstavniki petnajsterice v Bruslju in po prestolnicah so spet začeli brusiti nože. Komisija je bila pitijska, članice pa so nemudoma začele jamrati in se pritoževati, da kandidatke niso pripravljene na vstop v prvo ligo. Ja, lahko se je znašati na manjšega in šibkejšega. Problem je v tem, da tudi Unija ni pripravljena na novinke. Bančne reforme, o katerih so se dogovorili v Nici, niso rešile institucionalnih vprašanj, ampak so jih celo zapletle. Bistvo širitve je skrajno preprosto. Širitev Unije z revnimi državami bo Evropo stalo preveč. Namesto da bi novih deset članic pomenilo politično in civilizacijsko širitev stare celine, so stari Evropci začeli tečnariti in mahati z računi. Kar je v resnici več kot perverzno, kajti predvideni proračun za srednjeevropske neveste in za povrh še za Malto in Ciper, ne dosega niti 0,15 % letnega notranjega bruto proizvoda Evropske unije.

Ali drugače povedano, ta vsotica je desetkrat manjša od tiste, ki so jo po drugi svetovni vojni Američani z Marshallovim planom namenili Evropi. To pa seveda še ni vse. Prestrašeni Evropci že morasto sanjajo množice Poljakov, ki bodo preplavili Evropo in jim odjedali službe, hkrati pa se bodo tudi tovarne selile na evropski vzhod. Heh, to se sicer lepo sliši - kakor za koga, seveda - vendar je resnica bolj mrakobna. Ne Poljaki ne Slovaki in ne Litovci ne bodo preplavili evropskih tovarn, ker so preprosto predragi. Da o Slovencih sploh ne govorimo. Že dandanes zahodni investitorji svoj kapital z evropskega vzhoda vlagajo še dlje, še bolj na vzhod. Iz te moke torej ne bo potice, pa naj si Maria Antonietta misli, kar si hoče.

Argument tistih, ki so si iz vsega srca želeli, da bi drugi irski referendum zavrl peklensko širitev, je bila bitka s časom. Čemu se ne bi v miru in poglobljeno pripravili na rešitev. Novih kandidatk je preprosto preveč, revne so in preslabo pripravljene. Toda kdo se je odločil za takšno rešitev? Evropska petnajsterica, kdo pa drug. Zdaj, ko so novinke opravile vse svoje domače naloga, se preprosto ni mogoče umakniti, skrbno zakleniti vrata za sabo, sesti s kubansko cigaro v naslanjač in srkati ohlajen burbonec. Trinajst let je minilo, odkar so se te države bolj ali manj same znebile birokratskih in okostenelih kao komunističnih režimov. Če se samo spomnimo, kako je Nemčija vložila v svojo vzhodno rahitično sestro tisoč milijard dojčmark, pa je izplen še vedno prejkone mršav. In kaj zdaj? Ali lahko kdorkoli, ki pošteno in trezno razmišlja, verjame, da bi se države kandidatke razvijale in plenjale bolje zunaj Unije kot na njenih usahlih prsih? Ne bi se.

Sploh pa, kdo bo z združitvijo na boljšem? Države kandidatke so že na začetku odprle notranje trge in zdaj - morda z očitno razliko Slovenije - nimajo ponuditi ničesar posebej dragocenega. Družinski dragulji so že zdavnaj končali v zastavljalnici. Države v tranziciji se mučijo in potijo krvavi pot, prestrukturirale so svoje jeklarne, potem pa so jih vseeno zaprle ali vsaj radikalno zmanjšale proizvodnjo. Prav tako so marljivo zmanjševale kmetijsko proizvodnjo, hkrati pa tudi bistveno poostrile nadzor na svojih vzhodnih mejah. Kdo je torej na svojem ožuljenem hrbtu prenesel mukepolno obdobje tranzicije? Vzhod ali zahod? Novinke vse to dobro vejo. Kje so kmetijske subvencije? Kako je in še bo s prostim pretokom ljudi? Denarja za kmetijstvo pa od nikoder. Zadnje čase vse bolj pogosto prebiramo in poslušamo, da bodo manj revne nove članice - Slovenija, Malta in Ciper - že na samem začetku v neenakopravnem statususu, saj bodo postale neto plačnice. Kakorkoli obrnemo, državljani Evrope bodo še lep časa razdeljeni na prvo in drugo kategorijo. Res je sicer, da so se kandidatke same odločile za trnovo pot. Nihče jih nikamor ni silil. Ampak drugega izhoda niso niti imele. Zato bi lahko moguli Evropske unije jasno in nedvoumno povedali, da gre pri vsem skupaj za ekonomske interese in apetite. Naj nas torej nehajo futrati s pravljicami o evropskem bratstvu in solidarnosti.

Zadeva je še toliko bolj zoprna in vse bolj nadležna, ker so se v zadnjih letih vmešali še Američani. Samozavestno in suvereno. Članstvo Poljske, Madžarske in Češke v Natu pomeni močno utež na evropskoameriški tehtnici. Še toliko bolj po dokončnem polomu zamisli o skupni evropski obrambni politiki. Po lanskem 11. septembru je Busheva Amerika dokončno vzela svetovne vojaške vajeti v svoje roke. 21. novembra se bo v Pragi dogodila širitev, kakršne Nato še ni poznal. Slovenija, Slovaška, Litva, Latvija, Estonija, Bolgarija in Romunija.

Naj končam z besedami portugalskega predsednika Jorgeja Sampaia: “Brez operacionalnih vojaških kapacitet, brez avtonomije, brez oborožitvene politike, brez svojega vojaškega izobraževanja, brez dovoljšnega vojaškega proračuna, bo Evropa ostala kolos na steklenih nogah. Petdeset let smo potrebovali, da smo prišli do skupne valute. Drznem si upati, da bomo glede skupne zunanje, varnostne in obrambne politike dosegli primerljive dosežke.”