Amerikoreja

Ko je lanskega septembra ameriška nacija doživela šok, ki je daleč presegel napad na Pearl Harbour, je nekako vse kazalo, da se bodo Američani obrnili k sebi in si zastavili vrsto neprijetnih vprašanj. Pa je nereflektirani patriotizem neverjetno hitro potisnil zoprne dogodke globoko v podzavest. V zadnjih desetih letih je v ZDA kriminaliteta padala iz leta v leto. Trend naraščanja zločinov pa se je spremenil konec leta 2000 in se nadaljeval čez celo leto 2001. V letu 2001 so Američani zagrešili 15.980 umorov, kar pomeni 44 umorov na dan. Če bi hoteli Slovenci tekmovati z Američani, bi si morali privoščiti en umor na vsake tri dni.

Omenjega dokumenta FBI ni komentirala. Navsezadnje je to celo razumljivo, kajti Federal Bureau Investigation je v fazi pretvorbe v superantiteroristično elitno združbo, ki naj bi delovala kot vrhunsko izurjena enota. Po zloglasnem napadu 11. septembra je boj proti terorizmu postal prva in zadnja prioriteta na celotnem ameriškem ozemlju, pa i šire. Po atentatih, ki jih Amerika v svoji burni zgodovini še ni doživela, se je FBI tako finančno kot kadrovsko osredotočila na boj proti terorizmu na ameriškem ozemlju. Hkrati pa je to pomenilo, da je zmanjkalo tako denarja kot ljudi za onemogočanje običajnega kriminala.

Naraščanje zločinstva je FBI prikazala s suhoparnimi številkami. V lanskem letu so ameriški državljani zagrešili 11,8 milijonov zločinov. Sem sodijo nasilna kriminalna dejanja, kot so umori in uboji, posilstva, vlomi, uničevanje tuje posesti in vse bolj brutalno nasilje. Pri nasilnih zločinih je bilo v 26,2% uporabljeno strelno orožje, noži in druga nevarna hladna orožja pa v 14,9% zločinov. Omenili smo že, da je bilo lani zabeleženih 9.726 rasističnih zločinov z 12.016 žrtvami, posilstev je bilo 90.491, vlomov pa 422.921. Če ne štejemo prometnih prekrškov, so v ZDA v lanskem letu oblasti aretirale 13, 7 milijonov državljanov, vpletenih v takšne ali drugačne kriminalne zadeve. Da ne bi bilo nesporazuma, med umorjene FBI ni vštela žrtve atentatov 11. septembra.

Očka Gnus in sinko Gnoj

Medtem ko se cel svet zgraža nas dementno politiko severne Koreje in njenega dinasta Kim Jong Ila, pa ta brije norca tako iz južnih sosedov kot iz Japonske in Amerike. V torek 29. oktobra bi se morala začeti resna pogajanja med Severno Korejo in Japonsko. Kazalo je, da se bo kljub vsemu nekaj premaknilo. Še toliko bolj, ker so Korejci priznali, da so ves čas na skrivaj razvijali svoj jedrski program. To je nekaj takega, kot bi piroman metal prižgane žveplenke v bazen, poln bencina. V vodo je padla obnova diplomatskih odnosov med Japonsko in Severno Korejo. Korejci se ne bodo odrekli nuklearnim raziskavah, ki jih edine lahko varno branijo pred ameriškim arzenalom. Hkrati je bila zbrisana s pogajalske mize zoprna zgodba o ugrabitvah južnokorejskih državljanov. Zadeva se je končala. Pri tem pa je treba vedeti, da je Pjongjang že leta 1994 sklenil sporazum o prenehanju jedrskih poskusov z ZDA, Južno Korejo in Japonsko. Besede, besede, besede, bi rekel danski kraljevič. Gone with the wind...Kaj torej storiti s človekom, ki je dobesedno do smrti izstradal svoje lastno ljudstvo. S človekom, ki je očiten duševni bolnik in njegovi podložnik še trave ne morejo muliti. V Severni Koreji je podgana slavnostno nedeljsko kosilo.

Vse to je seveda grozno in še čez. Ampak še huje je, da se norega diktatorja in njegovih atomskih bomb vsi bojijo. Južna Koreja in Japonska trepetata, Američani pa tokrat niso povsem pri volji, da bi sami opravili umazan posel. In tako se vse skupaj nadaljuje. Američani grozijo, Japonci rotijo in se hkrati tresejo od strahu. Japonski zunanji minister Yoriko Kawaguchi je sicer namrščil obrvi in prijazno povedal, da Japonska ne bo normalizirala svojih odnosov s Pjongjangom in da severni Korejci ne bodo dobili nikakršne gospodarske pomoči - in tudi hrane ne! - dokler se ne bodo nehali igračkati z izdelavo atomske bombe. Ampak vse to žuganje s prsti je bolj podobno nežnim previdnim korakom v satenastih copatah po svileni preprogi. Japonci imajo še dodatno zvezane roke, kajti nadvse radi - tudi zaradi notranjepolitičnih razlogov - bi diskretno dobili nazaj japonske državljane, ki čemijo v severnokorejskih zaporih. Nonšalantni Kim Jong Il se načeloma strinja, da bo ugrabljence vrnil, vendar šele potem, ko bodo uspešno opravili vojaško urjenje severnokorejskih vojakov. Nasploh je severnokorejski ljubljeni vodja poln iskrivih domislic. Pripravljen je dati Japoncem informacije o usodi izgunilih osmih Japoncev, za katere Severna Koreja vztrajno zatrjuje, da so že zdavnaj mrtvi. Ampak tudi to bi se dalo nekako urediti. Cena? Malenkost. Kin Jong Il skromno ponavlja, da bo treba še pred navezavo bratskih odnosov urediti vsa nikoli rešena vprašanja, povezana s petintridesetletno okupacijo Koreje, ki je trajala vse do konca druge svetovne vojne.

Velik zalogaj, še toliko večji za človeka, ki do smrti izlakotnjuje svoje ljudstvo in iz dneva v dan prelamlja svoje obljube. Niti najmanjšega zagotovila namreč ni, da bo veliki sin velikega očeta kadarkoli in kakorkoli držal svojo besedo. In tipček ima pred sabo rdeči gumb. Kadarkoli se mu zljubi, ali pa ga popade melanholija, lahko pritisne nanj. Ne verjamem, da so njegovi sosedi navdušeni nad ugibanjem, ali mož sedi na bombi ali pa morda samo blefira. Sicer pa je ameriška zgodba z antraksom pokazala, da zvitoreposti bolnega uma ni ne konca ne kraja. In da je mogoče za malo malico pospraviti na tisoče ljudi. Na svidenje v naslednji vojni.