Slovenska cerkev pa nič

"Ni pa vselej gotovo, da so ob sklenitvi cerkvene poroke izpolnjeni vsi pogoji za to, da je poroka veljavna (svobodna privolitev, fizična in psihična sposobnost za zakonsko življenje itd.). Zato ima vsaka škofija sodišče, ki obravnava primere, ko se pojavi dvom o veljavno sklenjeni zakonski zvezi. Če cerkveno sodišče ugotovi, da niso bili izpolnjeni vsi pogoji, ki se zahtevajo za sklenitev zakona, potem izjavi, da prave poroke ni bilo. V tem primeru se moški in ženska lahko poročita, saj je v resnici to njuna prva poroka."
Ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, Družina, 3. novembra 2002

"Še ena stvar je zanimiva. V splošnem ocenjevanju priljubljenosti novih kandidatk za Evropsko zvezo je Slovenija nekje pri dnu. To je malo čudno ob takem 'uspehu'. Kje je vzrok? Najbrž tudi v tem, da v Sloveniji ostaja na vladi komunistična kontinuiteta tako dosledno kot nikjer drugje."
Franc Perko, upokojeni beograjski nadškof, Družina, 3. novembra 2002

Gremo ad rem. Brez okolišenja. Reformirane in luteranske Cerkve v Franciji so v petek, 25. oktobra, poslale v javnost dokument z naslovom "Cerkev in homoseksualnost". V vsakem primeru gre za revolucijo, pa naj jo pojmujemo tako ali drugače. Francoska protestantska Cerkev se je odločila, da bo odprla vprašanje, ali lahko postane duhovnik, čeprav se je nedvoumno izrazil za homoseksualca. In drugič: ali lahko Cerkev posveti zakon med dvema istospolno usmerjenima človekoma. Besedilo je Cerkev razposlala vsem lokalnim cerkvam, kjer bodo verniki in duhovniki preučili to vprašanje in oblikovali svoje sklepe do junija 2003. Na osnovi teh sklepov na lokalnih ravneh se bodo nacionalne cerkvene instance odločile in sporočile svojo odločitev.

Nalogo je prevzel na svoja ramena Stalni svet Reformiranih in luteranskih Cerkva v Franciji in Alzaciji in Loreni, ki združuje vse štiri protestantske Cerkve v Franciji. Pripravljeni dokument ne nasprotuje sprejemu homoseksualnih pastorjev: "Spolna usmerjenost sama po sebi ni razlog za zavrnitev. Kriteriji sprejema ali nesprejema ne morejo biti utemeljeni na spolni usmerjenosti, ampak na človeških zmožnostih in profesionalnih kompetencah, ne glede na spolno usmerjenost." Vendar pa besedilo omenja "mejo sprejemljivega": "Pastor, ki svoje homoseksualnosti ne bi zmogel obdržati v svoji zasebnosti ali bi jo javno izražal, bi prestopil to mejo."

Poleg tega Svet izraža svojo zadržanost glede slavljenja javnih poročnih obredov istospolnih parov. Poroke istospolnih parov so nekaj posebnega in jih ni mogoče v celoti poistovetiti s poroko med moškim in žensko. Vendar pa so sestavljalci dokumenta jasno zapisali in poudarili, "da ključno vprašanje nikakor ni v tem, da homoseksualni par ne bi bil zmožen resnične in dolgotrajne ljubezni: prav gotovo je zmožen ravno tako kot heteroseksualen par."

Zadeva pa s tem sploh še ni končana. Stalni svet protestantskih Cerkva v Franciji se je pri svojih odločitvah oprl tudi na izčrpno analizo bibličnih besedil, ki jo je maja letos objavila v tedniku Krščansko pričevanje Reformirana Cerkev Francije. Analiza je pripeljala do nedvoumnega sklepa: "Le kako je mogoče zavrniti besedo blagoslova zvezi dveh ljudi, ki živita skupaj v času, zvestobi in ljubezni? Vprašanje blagoslovitve istospolno usmerjenega para mora biti dobrohotno sprejeto, paru je treba prisluhniti in se z njim ukvarjati s prav tolikšno resnobno, kakršno terja heteroseksualen par."

Dokument, ki je 25. oktobra prišel v francosko javnost, je kljub vsemu nekakšen kompromis med liberalnimi in konservativnimi tendencami protestantskih Cerkva. To je tudi jasno priznal pastor Marcel Manoel, predsednik Reformirane Cerkve Francije, ki ni skrival nevarnosti, da bi med reformiranimi in luteranskimi Cerkvami prišlo do razkola: "Zelo natančno se zavedamo, da te razprave lahko ločijo člane naše skupnosti, saj na te stvari gledamo z zelo različnih vidikov."

Seveda, tisti, ki stopa v neznano, še ne preskušeno, vedno tvega. Ničesar pa ne tvega tisti, ki se oprijema starega in preživelega. V resnici tvega največ, svojo dušo. Ameriški in kanadski katoliški škofje so si dolga desetletja zatiskali oči pred pedofilskimi duhovniki. Šele javni škandal, začinjen z bajeslovnimi denarnimi nadomestki, je streznil Rimokatoliško Cerkev v ZDA. Še celo v najbolj zatohli evropski katoliški državi Avstriji je sramota z najvišjim katoliškim cerkvenim možem prilezla na plano. Na Slovenskem pa je Rimokatoliška Cerkev brez vsakega greha, pa naj si gre za kolaboracijo z okupatorjem skozi celo drugo svetovno vojno. Slovenska Cerkev ni nikoli spregovorila o homoseksualnosti in pedofiliji v svojih vrstah. Niti o alkoholizmu. Da ne omenjam - ker me prav stiska pri srcu - zamolčanih nezakonskih otrok, ki jih očetje duhovniki nikoli niso ne hoteli ne smeli priznati. Ne, naša Cerkev je popolna in nedotakljiva. Kdorkoli izreče na njen naslov samo drobno kritično besedo, je zaznamovan kot ateistična pokveka, ki svoje umrle starše meče v kante za smeti. Kakšna pamet si je lahko izmislila takšno ostudno prispodobo? De te fabula narratur.