Jaša L. Zlobec

 |  Mladina 46  |  Kultura

Ameriška pravica

© Tomo Lavrič

"Leto dni se je morala moja družina sposojati in se zadolževati, da je preživela. Kako naj zdaj povrnem vse dolgove? Kaj lahko ukrenem proti Združenim državam? To je velika sila."
Mohamed Sanghir, Pakistanec, ki je po nedolžnem prebil leto dni v zaporu na Guantanamu.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Jaša L. Zlobec

 |  Mladina 46  |  Kultura

© Tomo Lavrič

"Leto dni se je morala moja družina sposojati in se zadolževati, da je preživela. Kako naj zdaj povrnem vse dolgove? Kaj lahko ukrenem proti Združenim državam? To je velika sila."
Mohamed Sanghir, Pakistanec, ki je po nedolžnem prebil leto dni v zaporu na Guantanamu.

Še pomnite, tovariši? Kako je ameriška aviacija zbombardirala pol Afganistana, likvidirala neznano število talibanov, da o uničenih celicah Al Kaide ne govorimo. Toda potem, ko ameriška vojska ni ne ujela ne pokončala Osama bin Ladna, se je njena vnema relativno hitro polegla. Zadeva je bila še toliko bolj zoprna, ker bin Laden sem ter tja pošlje svetovni javnosti kakšno novo videokaseto, ki učinkovito dokazuje, da je veliki zločinec še vedno živ in zdrav in da iz vsega sveta brije norce.

Se pa zastavlja neprijetno vprašanje v zvezi z ameriškim oporiščem Guantanamo na Kubi, kamor je ameriška vojska po zračni poti dostavila ujete alkaidovce in talibane. V prvih tednih smo lahko po televiziji ogledovali ujetnike v oranžnih oblačilih in prebirali, kako so zakrknjeni in nepoboljšljivi. Eden med njimi je - oh, groza! - menda celo ugriznil ameriškega vojaka v roko. Potem pa je zgodba o ujetnikih Guantanama počasi zamrla. Kaj se dogaja z ujetniki, kakšnen status imajo, so sploh obtoženi? Čeprav je minilo že leto dni, ne vemo tako rekoč ničesar.

Vendar se je megla končno vsaj malo dvignila. Na svoj skromni dom v Pakistanu, v globoko gozdnato dolino ob Indu, se je več kot po letu dni vrnil domov k ženi in devetim otrokom Mohamed Sanghir, prvi Pakistanec, ki se je prišel iz ujetništva v Guantanamu. Nemudoma je postal lokalni junak v svoji vasi na severozahodnem Pakistanu. Okoli zapestja še zmerom nosi plastično zapestnico s svojo "ameriško identiteto" US 9PK 0001 43 DP. Zraven so še podatki o višini, teži in starosti in moževa fotka. V svojem prejšnjem življenju je bil Mohamed misijonar pridigar v Tabligi Jamaat, nepolitični organizaciji za širjenje islama, ki šteje več milijonov vernikov po celem svetu. Mohamed je bil kake tri mesece v Afganistanu, ko je izbruhnila vojna. Ko se je Kunduz na severu države predal, so ga še z 250 nesrečniki stlačili v zabojnik, kjer je petdeset ujetnikov kmalu umrlo od žeje in vročine. Preživele so prepeljali do zloglasnega zapora generala Rašida Dostoma v Šebergamu. "Zaporniki so tulili, prosili za vodo in se zaletavali z glavo v zid in drug za drugim umirali..."

V zaporu so prebili mesec in pol, potem pa so Dostomovi vojaki iz celice odpeljali Mohamda in še petnajst zapornikov. "Predali so nas ameriškim vojakom, ki so nam zvezali oči in nas s helikopterjem odpeljali v Kandahar." Še z devetimi sojetniki so ga odvedli v šotor, kjer je dobil hrano in je bil končno zaslišan. "Bila sta Američan in prevajalec. Vprašala sta me, od kod prihajam, zakaj sem v Afganistan in ali imam zvezo z Al Kaido, ali poznam ljudi iz Al Kaide, ali sem že videl Osamo bin Ladna in ali bi ga lahko prepoznal." Po tem površnem zaslišanju so ga odpeljali k zdravniku, ki mu je vzel prstni odtis in odtis ušesa. Nato so mu obrili lase, brado in brke. Zvezali so mu oči in ga odpeljali na letalo, kjer so ga privezali na sedež mu dali na obraz masko in krogle v ušesa. Letalsko potovanje je trajalo 22 ur.Vsakdo je dobil dve jabolki, košček kruha in nekaj požirkov vode.

Prihod na Guantanamo je bil vse prej kot prijazen. Jetnike, ki so imeli še zmerom zvezane roke na hrbtu in preveze čez oči, so ameriški vojaki vrgli po tleh in jih premlatili. Tri mesece in pol je prebil v kletki, v neopranih oblačilih, na milost in nemilost prepuščen, insektom in vročini, brez enega samega trenutka zasebnosti. Šele po dvodnevni gladovni stavki so ujetnikom dovolili molitev in pol ure za jed. Dvakrat na teden so imelo dovoljen sprehod in enkrat na teden so dobili čisto uniformo.

V deset mesecih, ki jih je prebil v Guantanamu, je bil dvajsetkrat zaslišan. Spraševali so ga izključno o Al Kaidi, kazali so mu fotografije in se zanimali, ali so sojetniki člani Al Kaide. Najpogosteje pa so spraševali po Osami bin Ladnu. Ali bi ga prepoznal et caetera et caetera ad nauseam...

"Nekega lepega dne pa je prišel nov ameriški general in mi dejal: 'Prihodnji teden boste zvedeli dobre novice.'" Mohamed, ki ni v svojem življenju nikomur storil nič hudega, je bil hudo razočaran, ker noben ameriški častnik ni izrazil najmanjšega obžalovanja zaradi izgubljenega leta in zaradi vseh krivic in ponižanj, ki jih je moral po nedolžnem pretrpeti. "Preprosto so mi rekli: Nedolžni ste. Vendar se mi ni nihče opravičil."

"V Guantanamu so mi vojaki dejali, da bomo dobil 400 dolarjev za vsak mesec zapora, v resnici pa sem ob vrnitvi v Islamabad dobil vsega skupaj 100 dolarjev." Mož, ki je pred vojno živel od tesarskega stroja, je po nedolžnem ostal brez vsega. Pravzaprav ne. V letu dni, ko ga ni bilo, se je njegova družina zadolžila do vratu in čez. "Kaj naj storim?" otožno pokaže na zarjaveli stroj. "Kaj lahko naredim proti Združenim državam? To je velika sila."

In zgodba je končana. Na svidenje v naslednji vojni.