Ko bom velik, bom losos. Norveški losos.

"Norveška samo Norvežanom. Nafta samo Norvežanom. Fjordi samo Norvežanom. Lososi samo Norvežanom. Norvežanke samo Norvežanom. Pravica do azila samo Norvežanom."
Prosto po norveški vzhajajoči politični zvezdi Carlu Ivarju Hagnu

Slovenski pisatelj Franjo Frančič je pred dolgimi leti napisal izvrstno knjigo Domovina, bleda mati. Med drugim opisuje blodnjave nekdanje jugoarmade, kot jih je tudi sam izkusil na svoji koži. Podobno, vendar z neuničljivim vitalizmom, je pisal o nekdanji Titovi armadi tudi Emil Filipčič. Vojska, ki je bila na daljavo nepremakljiva trdnjava, je bila navznoter gnila skozinskoz. In vendar se nismo nikoli do konca zavedali, da kolos s ptičjimi možgani in trhlimi nogami v resnici zrcali zloveščo nevarnost implozije najbolj razvite in v svet odprte balkanske dežele. Potem se je končalo, kakor se je. Čeprav še dandanes marsikdo verjame, da si bodo nekdanje zvezne republike kaj hitro gospodarsko in politično opomogle. Ne, še zlepa ne bodo zlezle na zeleno vejo. To pomeni dvoje. Gospodarsko bodo še deset let na dnu, politično pa tudi. Strašno, vendar resnično.

Potem se nehamo mazohistično spominjati vsega slabega, kar se nam je že zgodilo in kar nas še čaka. Saj smo vendar z obema nogama trdno v Evropski uniji. Grčija in Portugalska sta že lepo vrsto let v EU, pa še zmerom utrujeno capljata na repu kolone. Kljub oceanom subvencij in drugih veletokov izdatnih pomoči.

Pa še ni konec jadikovanja. Tudi s sosedami je križ. Na Haiderja in njegove smo obsojeni še na vekov veke, tržaški fašisti pa se še po pol stoletja niso utrudili. S čim in s kom se bomo torej potolažili? Evropa, ki od druge svetovne vojne naprej živi v miru, blagostanju in demokraciji. Vendar pa je tudi toliko sanjana Evropa doživela častitljivo starost. S starimi leti pa življenje vse bolj poenostavljamo in fokusiramo svet okoli sebe vse ožje in ožje. Zamisel o evropski identiteti se je nepopravljivo podrla, ko se je razblinil sen o skupni zunanji in varnostni politiki. In z novimi desetimi članicami se ne bo prav nič spremenilo. Še slabše bo, kajti vse se bo vrtelo izključno okoli denarja. Saj nič ne rečem, ampak poroka zaradi denarja slejkoprej ostaja poroka brez ljubezni.

Naj z grozo povem, da je celo vključevanje sedmih novih članic v Nato veliko več polno in čustveno nabito. Strah zaradi kolonialnih apetitov nekdanje Sovjetske zveze se je prenesel še v sedanjost in v jutrišnje čase. Brez Američanov ni prihodnosti in garancije pred ruskim medvedom. Evropska unija pa je po veličastnem rojstvu v petdesetih letih samo izgubljala svojo pozlato. Potrošniško mrzlico si lahko dandanes lahko privoščimo v Ljubljani prav tako kot v Celovcu ali Trstu.

Ampak najbolj neprijetno pa je dejstvo, da so se z leti kar po vrsti osule ključne evropske vrednote: strpnost, solidarnost, sočutje, radoživost, zvedavost. Z eno besedo, izgubila se je odprtost do sveta.

Najdlje smo zaupali tistim, ki so nam najbolj daleč, Skandinavcem in Nizozemcem. Tudi njim huda prede. Na zadnjih nizozemskih volitvah se je popolnoma obskurna lista Pima Forteyna zavihtela v vladno sedlo in veselo jaha žrebca nestrpnega šovinizma. Z osuplostjo smo spoznali, kako Švedska prikriva svoje nečednosti in kolaboriranje z nacizmom v drugi svetovni vojni. Danska za evropske križe in težave nikoli ni imela posebej radodarne dlani. Ampak keglji padajo eden za drugim. Tokrat je na vrsti Norveška. Ja, Norveška zunaj vsakega suma. Očitno je bilo prelepo, da bi lahko trajalo. Carl Ivar Hagen je s svojo populistično in ksenofobno Stranko napredka pridno zastavljal klasična demagoška vprašanja. Mož je imel dobre živce in ni hotel prehitevati dogodkov. Nihče se ni posebej vznemirjal nad njegovo politično folkloro. Potem pa se je čez noč vse obrnilo na glavo. Počilo je. Sredi oktobra so raziskave javnega mnenja pokazale, da bi Stranka napredka na volitvah zbrala 36% glasov, se pravi kar 12% več od prve zasledovalke, Delavske stranke nekdanjega premiera Jensa Stoltenberga. Koalicija desnega centra, ki je na oblati od volitev leta 2001, bi si na volitvah napraskala vsega skupaj 21,8% glasov nezadovoljnih Norvežanov. Ta neverjetni uspeh je posledica frustracije Norvežanov, ki jim je vlada zaprla pipice sicer bajeslovno bogatih naftnih črpališč in hranila zaloge za hude dni, ko bo zmanjkalo fosilnih goriv. Hagen seveda podpihuje žerjavico in vzneseno razlaga zadovoljni publiki, kar ta rada sliši. Njegova pot na oblast bo "mešanica revolucije in miroljubne reorganizacije". Stranka napredka se sicer ne identificira s tradicionalno ekstremno desnico, vendar pa z največjim veseljem povzema njene parole. "Šel bom po danski poti in zaostril azilno in imigracijsko politiko." Tudi na Danskem je namreč na oblasti vlada desnega centra, v kateri se šopiri ksenofobna Stranka danskega ljudstva. Danska vlada je letos spomladi sprejela skrajno protisloven imigracijski zakon.

Naš heroj C. I. Hagen zadovoljno razlaga naprej: "Število prosilcev za azil ali bolje rečeno, prosilcev za blagostanje, kot jim sam pravim, se bo moralo od 16.000 letno zmanjšati na samo 2.000 uspešnih azilantov." Ni treba posebej podarjati, da gospod Hagen na mednarodnih shodih o vprašanju azila, svoje zamisli zaostruje do skrajnosti. Doma se spremeni v blago ovčico in upokojencem in bolnikom obeta, da bo pod njegovo vladavino cvetela socialna država. Za Norvežane bosta tekla med in mleko. Ima pa zato piko na vladne funkcionarje. Preveč jih je in ta korpus bo v vsakem primeru treba pošteno razredčiti. Seveda bodo ministrstva dodobra okleščena. Na piko je dobil tudi kmete, ker so predragi in ker molzejo državo. Stopil pa je tudi v vojno z časnikarji, zato bo ena njegovih vladnih odločitev ukinitev javno finančno podporo tisku. Ne pozabite, da je Norvežanov vsega skupaj polpeti milijon. In volitve bodo prišle na vrsto šele daljnega leta 2005.

Morda pa vse skupaj le ni tako hudo. Najbrž je dobro, prav in higiensko, če skrajneže jemljemo resno. Koliko jih je bilo, ki so se iz Berlusconija delali norca, danes pa si nemočno pulijo lase, kar jim jih je sploh še ostalo. Tudi pri nas so nekateri začeli kot šaljivci in megalomani, pa so se učinkovito privezali na parlamentarne sedeže, s katerih jim ljudska volja še lep čas ne bo pokazala vrat.