Cel svet je nula pet

Janez, stara kluka,
pit si ga ne upa.
Mi pa po navadi
pijemo ga radi.
Živa žaba noter plava,
živa žaba noter plava!
Ponarodela slovenska napitnica

"Na Slovenskem smo mi gospodar!" Ja, tistih deset odstotkov moške populacije, ki so, preprosto povedano, kronični alkoholiki. Sto tisoč jih je, takole na oko. In doma so carji. Mlatijo ženo in otroke in nihče se noče vtikati. Se ne spodobi. Minister Keber se sicer lahko trudi, prepoveduje reklame za opojne napitke, odvrača mladoletnike iz prodajaln z alkoholom, omejuje prodajo šnopca in piva na bencinskih črpalkah. In tako naprej. Dolga in strma pot je pred njim. Kot Cankarjev klanec siromakov. Vesoljna Slovenija pa vsako jesen znova vriska in prepeva ob mladem vinu. Vino naj navsezadnje ne bi bilo alkohol, ampak eno samo zdravje. Še posebej pristno slovensko vino, kakršnega menda nihče ne pridela na celi zemeljski obli. In če te naslednje jutro boli glava, srkneš ta kratkega, ali še bolje dva, pa je življenje spet veselo. Ali vsaj znosno.

Vendar pa kult vina ni samo slovenska posebnost. Francozi nas glede tega krepko prehitevajo po desni. Pri njih je namreč glavni zagovornik prešernih vinopivcev kar minister za zdravje Jean-Francois Mattei. Oglejmo si pobliže francosko himno vinu. Ko se je pred pol leta na oblast zmagovito zavihtela Chiracova desna vlada, so se ji nemudoma solznih oči pritožili vinogradniki, kako so jih socialisti surovo in nečloveško zatirali. Poglejmo. Strokovnjaki so izdelali študijo, v kateri so v letih 1995-1999 preučili 500.000 prometnih nesreč. Ugotovili so, da več kot 5 promilov alkohola v krvi - kar je v Franciji dovoljena meja, enako kot pri nas - za štirikrat poveča nevarnost prometne nesreče, hkrati pa se kar za petdesetkrat (!) poveča število tistih voznikov, ki se z dovoljeno dozo petih promilov ubijejo sami ali pokončajo druge v nočeh ob koncu tedna. Dejstva so preverjena, vendar jim Francozi niti v sanjah ne verjamejo. Toliko slabše za dejstva, so vedeli že klasiki marksizma. Samo 16% voznikov meni, da je alkohol prvi povzročitelj prometne nevarnost. Kar 21% je prepričanih, da so nesreč krive predvsem slabe ceste. Pri nas imajo naši vozniki še dva močna izgovora: cagavi šoferji in ženske za volanom. My car is my castle.

Michel Reynaud, ki je vodil omenjeno študijo, je psihiater, specializiran za odvisnosti. Številke iz njegove študije se povsem ujemajo z izsledki strokovnjakov. V tretjini nesreč s smrtnim izidom je šofer pred nesrečo popil večjo dozo alkohola, kot je dovoljena. Še več, ponoči je preobilica alkohola v šoferjevi krvi kriva kar za dve od treh nesreč s smrtnim izidom. Ob petkih in sobotah zvečer se odstotek dvigne na 67. Prav te številke razložijo, zakaj prihaja do avtomobilskih nesreč, v katere je vpleteno eno samo vozilo. Takšne nesreče prispevajo kar 40% vseh smrtnih žrtev. Edini razlog je alkohol, šoferji vozijo v smrt kar sami, brez nasproti drvečega avtomobila.

Če pa križamo štiri obtežilne kriterije - noč, konec tedna, vpleteno eno samo vozilo, trije mrtvi in več - je bilo brez težav mogoče ugotoviti, da je ekscesivna pijanost izkazana kar v 88% avtomobilskih nesreč. Tudi pri pešcih, ki se zvračajo po cestišču, je pogosto vpletena prekomerna količina alkohola. Skoraj tretjina pešcev, ki izgubijo življenje pod avtomobilskimi kolesi, ima v krvi več kot pet promilov alkohola.

Študija se ukvarja tudi z značilnim nevarnim voznikom. Z žensko in moškim kot voznikom. Ponoči ob koncu tedna je v Franciji voznik, ki izgubi nadzor nad svojim avtom in povzroči nesrečo s smrtnim izidom, v 94% moškega spola. Ženske voznice le redko vozijo v alkoholiziranem stanju, čeprav prevozijo 40% vseh prevoženih kilometrov. Torej 40% kilometrov in samo ubožnih 6% smrtnih nesreč zaradi alkota.

Vendar pa se vinogradniški lobi nikakor noče sprijazniti z nikakršnimi omejitvami. Enkrat lahko ugibate, katerega krivca so potegnili iz robca. Marihuano, seveda. Čeprav so vsi strokovnjaki enakega mnenja, da je trava čisto navadna španska zavesa, za katero se skrivajo mogočni proizvajalci žlahtne kapljice. Približno tako kot pri nas. Vino vendar ni alkohol, temveč hrana. Hrana, kajpak!

Poglejmo si, kako se je znašel že omenjeni minister za zdravje Jean-Francois Mattei. Na nacionalnem radiu je razložil, da je treba analize o pogubnosti alkohola jemati z dobršno dozo zdrave skepse. V resnici naj bi šlo za nekakšno modno muho, ki se je po krivici zapičila ravno v alkohol. "Vse je mogoče povezati med sabo, alkohol, tobak, kanabis, trde droge, psihotropne substance, kajti mehanizem je identičen na ravni nevronov. Vendar pa to, kar velja v znanosti, nikakor ne drži in ne zdrži v vsakodnevni praksi." Tako minister za zdravje, ki je, po pravici povedano, s cmokom v grlu povedal, da bo francoskim šoferjem morda res treba znižati dovoljeno stopnjo alkohola v krvi. Vendar je obljuba obvisela v zraku.

Letos poleti je vlada med protialkoholno kampanjo objavljala po televiziji in v časopisju sliko steklenice za vetrobranskim steklom. Ministra za kmetijstvo in transport sta se odločno uprla, češ da gre za nesprejemljivo diskriminizacijo proizvajalcev in prodajalcev alkoholnih pijač. Zakaj naj bi bilo diskriminirano ravno vino, ki je človekov najboljši prijatelj, ne pa tudi druge alkoholne pijače. Kar je seveda iz trte zvito.

V Franciji zaradi alkohola vsako leto izgubi življenje 45.000 ljudi. Ko se je izkazalo, da ima sedanji minister za zdravje ljudomil in ljubezniv odnos do vinca, so se vinogradniki hitro okorajžili. Če je minister javno izjavil, da vinarji niso dilerji in da vina ni mogoče opredeliti kot drogo, naj bi bil to političen argument. In kot tak naj ne bi bil učinkovit. Tisti, ki so hoteli diabolizirati alkohol, so to storili samo zato, da bi zmanjšali budnost do marihuane. Minister za zdravstvo dixit.

Vinogradniški in cestni lobiji se v celoti strinjajo, da znižanje stopnje alkohola v krvi ne bi prineslo nikakršne koristi. V celi deželi se samo Nacionalna federacija žrtev cestnih nesreč, specializirana za pravno pomoč, bojuje za toleranco nič in za ničelno stopnjo alkohola v šoferski krvi.

Na svidenje v naslednji prometni nesreči. Življenje damo, rujnega vinca ne damo.