Noben Slovan ne poje sam

Z ruskih step tovariš Stalin
se oglaša zmagovito.
Z balkanskih gor mu odgovarja
naš tovariš Tito.
Ponarodel kuplet iz druge svetovne vojne

Največ sveta otrokom sliši slave.
France Prešeren

Allons, enfants de la Slavie,
Le jour de gloire est arrive.
Slovanska Marsejeza

Kadar so besede zanosne, da kar pokajo od optimizma, je treba biti še posebej pozoren in previden. Bolj kot so govori vzneseni, bliže je nevarnost. Se še spomnite zadnjih let federativne Jugoslavije? Na vseh koncih je država pokala po vseh šivih in gnila v nacionalizmih in vseh sort partikularizmih. Vladajoča nomenklatura pa je prirejala partijske kongrese in se pridušala, kako je po Titu še vedno Tito. "Druže Tito, mi ti se kunemo, da s tvog puta ne skrenemo." Ampak je bila še bolj morbidna. Tik pred razpadom Jugoslavije so bistroumne glave v Beogradu potuhtale genialno revizijo državne himne. Prva vrstica: "Hej Slovani, naša reč slovanska živo klije," je doživela drobno, a pomembno spremembo: "Hej, Jugoslovani, naša reč jugoslovanska živo klije..." Srbija je vsem na očeh pripravljala državljansko vojno prav v trenutku največje uradne evforije jugoslovenarstva. Piko na i pa je postavil rajnki Stane Dolanc, v sedemdesetih letih veliki sokrivec uničenja liberalizma od Ljubljane do Beograda, s svojo izjavo, da je SFRJ sicer res v velikih gospodarskih težavah, da pa je političen položaj brezhiben. Seveda, kdor je še tako šepetaje povzdignil svoj glas, jih je nemudoma dobil po grbi.

In potem je šla Jugoslavija narazen. Tekla je kri. Veliko krvi. Neskončno preveč. Ampak zgodovinski spomin je zmerom kratek, prekratek. Takoj ko utihne bobnenje tankov in topov, se kar naenkrat vsi sprenevedajo, kot da niso ničesar videli, ničesar slišali, čeprav so še predvčerajšnjim metali zverinsko pobite ljudi v kraške jame. Trupla tisočerih nedolžnih mož in dečkov v Srebrenici še niso odkopana, pa se bosenski Srbi sprenevedajo, da se v resnici ni nič zgodilo. Očitno je zgodovina tista Antigona, ki se je vsi otepajo na vse kriplje.

Ampak stezice so uhojene in zgode ter nezgode se ponavljajo. Tretjega decembra je naša sicer mična ministrica za kulturo povabila najprej v Prešernovo Vrbo enajst kulturnih ministrov iz slovanskih držav. Dvanajst veličastnih, torej. Z drobno pripombo, da je bilo ministrov deset, dva sta bila le namestnika. Prišlo nam je na ušesa, da bodo ministri ustanovili Forum slovanskih kultur. Pobudnica je bila država gostiteljica. Menda je zamisel vzklila med srečanjem Putin - Bush na Brdu pri Kranju. Očitno se je neverjetno hitro prijela, saj so bile zraven vse slovanskojezične države.

Tu pa se že začne zatikati. Tole pišem striktno v svojem imenu, nihče ne stoji za mano. Hvala bogu. Naštejmo države, ki so se udeležile srečanja v Sloveniji. Po abecednem redu: Belorusija, BiH, Bolgarija, Češka, Črna gora, Hrvaška, Makedonija, Poljska, Republika srbska in Srbija ( kot ena entiteta, kar defacto pomeni, da sta Republika srbska in Srbija pojmovani kot ena država!), Rusija, Slovaška, Slovenija. "Udeleženci so podpisali skupno izjavo, v kateri izrazili prepričanje, da je vsakršno sodelovanje, katerega cilj je ohranitev nacionalnih jezikov in avtentičnih nacionalnih kultur v hitro globalizirajočem se svetu, pozitivno in dobrodošlo. Takšno sodelovanje pa je še toliko bolj razumljivo, utemeljeno in smiselno med narodi podobnih kultur in sorodnih jezikov".

Lepo se sliši. Romantika je iz groba vstala. Belorusija, denimo, velja za državo, ki je zaradi ekstravaganc predsednika Lukašenka izločena iz družine vsaj za silo demokratičnih držav. In kaj lahko porečemo o Republiki srbski, kjer so Srbi sistematično pobijali svoje hrvaške in bošnjaške sosede, preživele pa pregnali z njihovih domov. Mimogrede pa so požgali in z zemljo zravnali vse džamije. Kako lahko kdorkoli poglablja kulturno sodelovanje z državo, ki sistematično devastira kulturne in verske spomenike svojih sosedov!

Resničnost pa je v resnici še bolj cinična. V Putinovi demokratični Rusiji oporečniki še zmerom tičijo v zaporih samo zato, ker mislijo in govorijo drugačen jezik. Da ne govorimo o Čečenih, ki so za prezidenta manj kot gozdne zveri. In v Beogradu so tisti pogumni možje in žene, ki so se v najhujših trenutkih upirali povampirjenemu Miloševičevemu režimu, še zmerom na samem družbenem intelektualnem obrobju. Civilna družba namreč niso samo tisti, ki si prizadevajo za svobodo misli in prepričanja. Civilna družba so tudi nacionalisti in šovinisti.

Ministri dvanajsterice so bili navdušeni. Zato so se prav hitro prijateljsko dogovorili za novo srečanje, ki bo leta 2003 v Sofiji, kjer bodo tudi uradno ustanovili FORUM FOR SLAVIC CULTURES. Po domače: Forum slovanskih kultur. V Evropi živi 300 milijonov Slovanov. Obenem pa dvanajsterica ministrov zatrjuje, da bo omenjeni forum v resnici organiziran kot nevladna organizacija. Ker pa gre za projekt izrednega kulturnega pomena, naj bi slovensko ministrstvo za kulturo prispevalo tudi začetna zagonska sredstva.

In v katerem slovanskem jeziku so se pogovarjali kulturni ministri? V angleščini in francoščini, kakopak.