En narod, en jezik, ena vera, en bog, en vodja

"Sestrinska evangeličanska Cerkev bo 31. oktobra praznovala dan reformacije. Po svoje je to ponesrečen čas za praznovanje, ker so ljudje v glavnem naravnani na grobove in na svoje pokojne. Kakšnega posebnega verskega praznovanja evangeličani za ta praznik nimajo. Prav zaradi tega pa vsako leto okrog dneva reformacije nastaja določena zadrega. Praznovanja so bolj ali manj politično obarvana, saj na kulturnih prireditvah in drugih priložnostnih proslavah vidimo obraze politikov, ki se sicer neradi gnetejo okrog verskih zadev. Po družbenih spremembah smo tudi dobili novo protestantsko društvo, v katerem so ljudje, za katere se ne ve, ali so reformirani marksisti ali reformirani katoličani."
Ivan Štuhec, Družina 43/ 1997

"Sestrska ljubezen pa taka!"
Jaša L. Zlobec, Mladina, 23. decembra 2002

"Sladko pravoslavje!"
Stevo Žigon, slovenski igralec

Težko je Rusiji, še težje tistim, ki so pod njo. Že pod carizmom je bilo hudo, da je bilo kaj. Po šestdesetih letih Lenina, Stalina in njunih naslednikov pa še huje. Ko se je ruski komunizem zdruznil sam vase, je za njim žalovala generacija, ki ni nikoli živela v svobodi in demokraciji. Tako nekako. Ampak z votlimi prazninami je že tako, da jih je prej ali slej treba zapolniti. Z nečim novim, lahko pa - kar je še pogosteje - s prebarvanim starim. Po dokončnem zlomu sovjetskega komunizma se milijoni Rusov sprašujejo, kako bo iz pepela vstala ruska pravoslavna Cerkev. Nekateri z upanjem, drugi s strahom. Živahna razprava se je vnela, ko je minister za šolstvo po vseh regijah poslal pismo, posvečeno vsebini novega predmeta, ki ga krasi gordo ime "pravoslavna kultura". Minister je skupaj s pismom poslal tudi svoja priporočila. Snov naj bi poučevali po eno uro tedensko v osnovnih šolah in po dve uri v srednjih šolah. Pouk tega predmeta je fakultativen in dijakom ga ni treba obiskovati. Odločitev naj bi bila odvisna od regije in šole.

"V praksi to pomeni, da direktor šole sam odloča o vsem. Upoštevati mora sicer mnenje starše, vendar pa predmet kaj zlahka in mimogrede postane obvezen," opozarja dnevnik Gazetta in svari, da je v praksi že prihajalo do sodelovanja oblasti z duhovščino. Zato ni nič nenavadnega, da poučevanje "pravoslavne kulture" poteka v šolah že v dvajsetih regijah. V Noginsku, sedemdeset kilometrov vzhodno od Moskve, je še posebej dejavna. 67 učiteljev in sedem duhovnikov poučuje sedem tisoč otrok, kar znaša četrtino vse šoloobvezne dece.

"Rusija je večverska država in ostajajo cela območja v Federaciji, kjer praktično ni nobenega pravoslavca," je že izjavil minister za šolstvo Vladimir Filipov. V Rusiji, ki šteje približno 145 milijonov duš, naj bi živelo od 12 do dvajset milijonov muslimanov. Vseeno pa je minister odločno pribil, da pravoslavna kultura obstaja že več kot tisoč let, to pa pomeni "objektivno potrebo", da se z njo seznanjajo učenci po šolah. V srednjih šolah so že na programu zgodovina pravoslavne vere, študij bibličnih besedil, pravoslavna književnost, morala, tradicija in umetnost.

"Patriarhat ocenjuje, da je vsa ta snov laična in ne verska in da od dijakov ne terja pripadnosti pravoslavni ali katerikoli drugi Cerkvi," sitno zatrjuje Gazetta. "Ta dokument (ministrstva) diši po srednjem veku in mračnjaštvu," se je ogorčeno oglasil namestnik generalnega sekretarja vlade. "Zakaj bi morala biti morala predpravica ene same od mnogih ver? Ali je 30 % ateistov v naši družbi že vnaprej amoralnih osebkov?" Glede na skorajda popolno odsotnost zanesljivih in verodostojnih statistik, je številko 30% treba jemati z določeno zadržanostjo. Vsekakor pa je v raziskavi javnega mnenja, ki jo je objavil omenjeni dnevnik, tretjina vprašanih državljanov odločno označilo za nedopustno, da bi verske organizacije delovale v šolah.

Treba je odkrito povedati, da pritiski, s katerimi pravoslavna duhovščina skuša dobiti glavno besedo pri poučevanju "pravoslavne kulture" v šoli, niso od včeraj. Vse skupaj se seveda ni začelo nedolžno. In tudi omenjeno pismo ministra za šolstvo ni padlo samo z neba. To pismo je bilo pravzaprav posledica nedavne konference o "sodelovanju med državo in verskimi skupnostmi na področju vzgoje". To bratovsko ljubezen je v svojih komentarjih potrdilo več časnikov. Pobudniki srečanja so bili trije od sedmih predstavnikov predsednika Putina v velikih ruskih regijah, kot so razkrili v prilogi Religija v dnevniku Nezavisnaja Gazetta. Časnikarji so jasno povedali, da "je šlo za številne udeležence v razpravi samo in edinole za pravoslavno kulturo, ki je temelj ruske kulture in nacionalne ideje".

Zaradi zadrege, ki so jo sprožili preveč radovedni časnikarji, da o ministrovem pismu ne govorimo, je minister Filipov odločno zatrdil, da so si nekateri njegovo pismo zlonamerno in napačno razlagali. Objavil naj bi novo inačico pisma, ki bo odpravila vse nesporazume. Nikakor ni izključeno, je bil nadvse ljubezniv minister, da bodo v prihodnji inačici našla svoj prostor tudi druga verstva, ki bodo pokazala svoj interes.

"Ampak za zdaj," je jedko zapisal dnevnik Komersant, "smo dobili priporočila samo za pravoslavno kulturo."