Ali moreta dva brata vštric stopiti skozi vrata? (Milan Jesih)

Moreta, moreta. Tudi sedem hkrati na en mah.
Krojaček Hlaček

V zadnjem desetletju priprav srednjeevropskih držav na veliki skok v Evropsko unijo je bilo relativno zgodaj jasno, da vse kandidatke ne bodo pravočasno pritekle skozi ciljno črto. Hrvaški je spodletelo deloma zaradi nesrečne balkanske vojne, deloma zaradi avtoritarne oblasti pokojnega generala Tuđmana. Nič bolje se ni godilo Romuniji in Bolgariji, čeprav sta bili uradni kandidatki. Kaj kmalu se je izkazalo, da s kandidaturo letos ne bo nič. Sprejem v Evropo naj bi se dogodil šele leta 2007. Če bo šlo vse, kakor je treba. Skupni imenovalec Romunije in Bolgarije je povsod razpredena korupcija, ki so jo trinajst let veselo zalivali postkomunistični režimi. Bolgariji so se vremena rahlo zjasnila leta 2001 s prihodom kralja Simeona, ki je zastavil svoj osebni ugled, ko je pospešil nujno potrebne reforme.

Obe državi sta nujno potrebovali mednarodno uspešno potezo, ki naj bi kompenzirala zaostanek za Evropo. Predvsem po ameriški zaslugi se je dogodil veliki met. 21. novembra sta bili v Pragi obe državi povabljeni v Nato. Poleg tega je bila Romunija prva evropska država, ki je podpisala bilateralni sporazum z ZDA, s katerim se je po nasvetu velikega brata požvižgala na mednarodno kazensko sodišče. Ampak s tem se je vse skupaj šele dobro začelo.

Po povabilu sedmim državam v Nato v Pragi se je ameriški predsednik Bush odpravil na krajšo turnejo v Rusijo, Litvo in Romunijo. Njegov prihod v Budimpešto naj bi simbolično odprl novo obdobje Nata in zbrisal iz zgodovine še zadnje ostanke hladne vojne. Če bi se propagandna ekipa Bele hiše obrnila naravnost k Bogu in njegovim angelom, ji ne bi moglo bolje pripraviti velikega dogodka. Ravno v trenutku, ko se je polegla silovita ploha, je predsednik Bush začel svoj govor na trgu, s katerega je moral diktator Ceaucescu na vrat na nos pobegniti pred razjarjeno - in naščuvano - množico. Ob predsednikovih vznesenih besedah se je nad njegovo glavo usločila čudovita mavrica.

"Bianco ček pod božjim nasmeškom," so po tem političnometeorološkem čudežu naslednji dan izbrali naslov uredniki največjega romunskega dnevnika. Najmočnejši mož na celem planetu, ki so ga v Bukarešti pričakali kot odrešenika, je prinesel s sabo še božji blagoslov. "Danes se nam smehlja sam Bog!" je vršelo med množico. Dan potem so prišle na vrsto še teološke eksplikacije. "Mavrica je znamenje vezi med Bogom in ljudmi," je bil naslov na prvi strani dnevnika Dogodek dneva. "Po Svetem pismu mavrica predstavlja zaščito Boga, znamenje njegovega usmiljenja." (...) "Po dežju, ki je padal, da bi izmil naše grehe, se je prikazala mavrica. Ameriški predsednik je bil vidno pretresen nad tem svetopisemskim simbolom božje zaščite."

Velikopoteznost pa je pokazala tudi romunska pravoslavna Cerkev. Pravzaprav so popje že v preteklosti pokazali, da znajo, hočejo in zmorejo vštric s časom. Prečastiti Aleksandru Koman je že pred leti v svoji cerkvi naslikal portrete Busha seniorja, Mihaila Gorbačova in papeža Janeza Pavla II. "Ti možje so spremenili Romunijo na dobro," je razložil novinarjem in dodal, da je dve leti molil, da bi Romunija postala članica Nata.

Seveda pa v romunskih cerkvah niso pozabili, da poleg nebes obstaja tudi pekel z vsemi potrebnimi atributi. V kapeli v Temišvaru je sredi večnih zubljev peklenskega ognja našel svoje zasluženo mesto Osama bin Laden. Novi Satan sedi okobal na nadzvočnem bojnem letalu in vihti trizob proti Kristusu. Vendar pa je treba povedati, da imajo te novodobne politične freske po romunskih cerkvah za sabo že kar bogato zgodovino. Pop Koznim Gerasim je že leta 1996 v svoji vaški cerkvi naslikal portrete predsednika Iona Iliescuja, predsednika vlade Adriana Nastaseja in predsednika senata Nicolaeja Vacarouija. Predstavljali so mračni pol biblične zgodovine, tri obraze zla. Vendar pa je freska državnega triumvirata doživela žalosten konec. Kot bi rekel Mitja Ribičič, pop slikar je bil kot tisti petelin, ki je prezgodaj zakikirikal. Slikarsko žalitev so državni uslužbenci ročno zbrisali s cerkvenih zidov.

Predsedniku Bushu gostitelji seveda niso razlagali vseh podrobnosti romunskih cerkvenih političnih muralistov. Več kot zadoščala je že njegova navdihnjena prispodoba 'božjega nasmeška'. Na koncu epohalnega dogodka je predsednik sklenil s tako rekoč obveznimi protokolarnimi besedami: "God bless Romania!" Tega se dobro spominjamo tudi na Slovenskem. Nepomembna razlika je bila samo v tem, da je blagoslavljal neki drugi predsednik neko drugo deželo. In ob obeh priložnostih je lilo kot iz škafa. In vsi smo bili iskreno veseli. Brez cinizma.

Predsedniški blagoslov je veličastno zaokrožil Bushev prihod. Amerika v Romuniji še nikoli ni bila tako popularna kot v teh dneh. Celotni politični vrh je bil na pričakovani ravni. Predsednik romunske vlade se je prikazal pred navdušeno množico s teksaškim klobukom na glavi, minister za zunanje zadeve pa je briljiral z njujorško bejzbolsko čepico. Kolikšna je cena sreče?