Nikoli več! Do naslednje vojne.

"Gospod Bush. Tako kot vi sem tudi sam družinski oče in Američan. Tako kot vi se imam tudi sam za patriota. Tako kot vi sem bil zgrožen nad dogodki minulega leta in zaskrbljen za svojo družino in za svojo deželo. Vendar pa se ne morem strinjati s poenostavljenim pojmovanjem dobrega in zlega. Tako kot vaš oče je bil tudi moj oče odlikovan za dejanja, ki jih je storil v drugi svetovni vojni. Vzgojil me je v veri v ustavo in njene amandmaje, ki naj bi jih spoštovali vsi Američani. Mnogi Američani so za te ideale in za druge ljudi žrtvovali tudi svoja življenja. (...) Vendar pa v teh dneh vrsta vaših dejanj pomeni skrunitev vseh temeljnih načel dežele, ki ji predsedujete: nestrpnost v diskusiji, marginalizacija tistih, ki mislijo drugače kot vi, zastraševanje z neutemeljeno retoriko, manipulacija z mediji, ki so vselej pripravljeni pomirjati javnost. In tu je še vaša administracija, ki razgrajuje strukturo naših civilnih svoboščin. Vse to je v popolnem nasprotju s samim bistvom patriotizma, na katerega se ves čas sklicujete. (...) Dejanja Al Kaide so docela neopravičljiva. Prav tako kot zločinska krutost tirana Sadama Huseina. Obvarujte nas pred fundamentalizmom po svetu, vendar ne odvrnite pogleda na fundamentalizem, ki našim državljanom zmanjšuje njihove svoboščine, obenem pa po zaslugi zakonov, izglasovanih v Kongresu, narašča predsedniška moč. Vse to izhaja iz zmotnega prepričanja, kako je usoda te dežele, da igra vlogo svetovnega policaja. (...)
Iskreno, Sean Penn"
Washington Post, 18. oktobra 2002

Ameriški filmski igralec in režiser Sean Penn si je brez dvoma hudo zagrenil življenje. Podobno kot njegov oče v svinčenih letih po drugi svetovni vojni. Po terorističnem napadu na New York in Washington je Penn zrežiral kolektivni kratkometražni film, za objavo pisma v Washington Post pa je iz svojega žepa plačal 56.000 dolarjev. Ampak to mu še ni bilo zadosti. Decembra je odletel za tri dni v Irak in s tem dokončno razjaril ameriški desničarski tisk. "Predvsem Murdochov imperij," se je pošalil Penn. TV mreža Fox News ga je označila "za idiota, ki ga je sovražnik zmanipuliral". Mož je odločno vztrajal pri svojem stališču, "da se je še zmeraj mogoče izogniti vojni". Mladi cineast ponavlja zgodbo, ki jo je v času vietnamske vojne prevzela na svoja ramena Jane Fonda, še posebej, ko je leta 1972 sredi najhujšega bombardiranja Hanoja odletela odletela v Severni Vietnam in si prislužila vzdevek Hanoi Jane.

Danes je Busheva Amerika tako kompaktna, kot je bila samo še na začetku druge svetovne vojne v času japonskega napada na Pearl Harbour. In vendar so se s Pennom solidarizirali okoreli levičarji in liberalci med filmarji: Susan Sarandon, Tim Robbins, Robert Altman, Terry Gillian, Oliver Stone, Danny Glover, Marisa Tomei, Haskel Wexsler... V peticiji pod naslovom "Ne v našem imenu" (Not in Our Name), v kateri so med drugim zapisali: "Verjamemo, prav zato, ker živimo v Združenih državah, da je naša odgovornost velika in da se moramo postaviti po robu krivicam, ki jih je zagrešila naša vlada v našem imenu." Kaj mislite, je Jane Fonda primaknila svoj podpis? Seveda ga je!

"Eppur si muove!" bi zadovoljno spet vzkliknil stari levičar Galileo Galilei. Na začetku decembra sta priljubljena igralca Martin Sheen in Mike Farrell, ki sta zaslovela s serijo M.A.S.H., v Los Angelesu zbrala koalicijo "Združeni umetniki za zmago brez vojne". Oprla sta se na številčno močno ekipo civilnih in vojaških ekspertov iz Centra za obrambne informacije. Center sestavlja močna, kompaktna skupina v Washingtonu, ki analizira vprašanja mednarodne varnosti. Mike Farrell je skupaj z Robertom Greenwaldom z elektronsko pošto zasul vse filmske zvezde, ki jih je poznal. Krog se je razširil, svoje podpise je prispevala stotnija zvezd, večinoma filmskih igralcev. Kim Basinger, Diahann Carroll, Peter Coyote, Matt Damon, Hector Elizondo, Mia Farrow, Anjelica Huston, Samuel Jackson, Tea Leoni, pa tudi vrsta glasbenikov: Bonnie Raitt, Michael Stipe, Peter Buck, Mike Mills iz benda REM. Pridružili so se stari oporečniki, ki nikoli ne zamudijo prave priložnosti, če je tveganje še tako zoprno in nadležno. Jessica Lang je odkrito povedala, da se neprijetno počuti kot Američanka. Woody Harrelson je vojno proti Iraku označil kot rasistično in imperialistično. Najdlje pa je šel Harry Belafonte: "Colin Powell in Condoleeza Rice se vedeta kot hišna sužnja."

Sicer pa ima zgodba ameriških zvezdnikov dolgo preteklost. Ko so ZDA leta 1917 stopile v prvo svetovno vojno, so Mary Pickford, Douglas Fairbanks in Charlie Chaplin prekrižarili celo Ameriko in spodbujali sodržavljanje, naj vplačujejo vojna posojila. Ko je Chaplin malo pred drugo svetovno vojno posnel Velikega diktatorja, je vse stroške moral poravnati sam. Vse se je spremenilo z japonskim napadom na Pearl Harbour. Roosevelt je v Hollywoodu videl ključno vojaško industrijo. James Stewart se je odpravil na fronto, kar je bilo za filmskega igralca pogumno dejanje. Naš ljubi Ronnie Reagan je v teh nevarnih letih namreč po tekočem traku snemal patriotske filme v varni in sončni Kaliforniji.

Po koncu druge vojne pa idila med ameriško politiko in filmarji ni dolgo trajala. Napočila je hladna vojna in zablestela mračna zvezda paranoičnega antikomunista in alkoholika Josepha Raymonda Mc Carthyja. Ameriški filmarji so se pogreznili v neprijeten molk. Najbolj so jih dobili po grbi scenaristi in režiserji, osumljeni simpatiziranja s komunisti. Ne samo, da so bili izgnani iz Hollywooda, McCarthyjeve podgane so jim uničile tudi zasebno življenje. Hollywoodska deseterica - Herbert Biberman, Lester Cole, Albert Maltz, Adrian Scott, Samuel Ornitz, Dalton Trumbo, Edward Dmytryk, Ring Lardner Jr., John Howard Lawson in Alvah Bessie - je postala srhljiv opomin, kako lahko politični povzpetneži in huligani čez noč iz svobodne dežele ustvarijo gulag.

In prav nič ne pomaga, če še tako zavzeto ponavljamo: "Nikoli več!"