Jaša L. Zlobec

 |  Mladina 3  |  Kultura

Irak med OZN in ZDA. Kdo bo hitrejši? Petsto tisoč žrtev.

© Tomo Lavrič

"Če bo prišlo do ameriškega napada na Irak, bo ta terjal 500.00 neposrednih in posrednih žrtev."
Louise Frechette, namestnica generalnega sekretarja OZN

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Jaša L. Zlobec

 |  Mladina 3  |  Kultura

© Tomo Lavrič

"Če bo prišlo do ameriškega napada na Irak, bo ta terjal 500.00 neposrednih in posrednih žrtev."
Louise Frechette, namestnica generalnega sekretarja OZN

Ko je iraški diktator Sadam Husein Ameriki in celemu svetu v brk kak mesec nazaj organiziral volitve, na katerih so iraški volilci od prvega do zadnjega prišli na volišča in vsi do poslednjega volili velikega vodjo, se je demokratični svet zgražal. Farsa je bila popolna. Sadam je pokazal svoj razkošni črni humor. Nihče pa ni vil rok in zavijal z očmi, ko je pred petimi leti demokratični egiptovski predsednik Hosni Mubarak požel 97% glasov. Egipt je bil kooperativen, zato se v Mubarakov plebiscitarni rezultat ni nihče vtikal. Prav tako še pred dobrimi dvajsetimi leti v Sloveniji ni bilo tako rekoč nikogar, ki bi javno bentil nad volitvami, na katerih so se od krajevne skupnosti do republike pustili izvoliti od prvega do zadnjega sami naši ljudje. In tisti, ki sploh niso prišli na volitve, so dobili črno piko. Ja, zgodovinski spomin hitro kopni. Še malo, čisto malo, pa bodo vsi po vrsti razlagali svojim vnukom, kakšni pogumni in neustrašni disidenti so bili v svinčenih letih. In na koncu bodo še sami verjeli svojim besedam.

Poglejmo si iraško zgodbo še z druge plati. Pred kakimi desetimi dnevi so v OZN prvikrat izdali zaupno poročilo glede humanitarnih posledic morebitne vojne v Iraku. Poročilo z naslovom Verjetni humanitarni scenariji, ki bi spremljali napad proti Iraku. Dokument na trinajstih straneh napoveduje veliko uničenje infrastrukture. Še bolj srhljiva pa je napoved, da bo napad terjal približno 500.000 neposrednih in posrednih žrtev, tako mrtvih kot ranjenih in poškodovanih. Omenjeno poročilo je v javnost poslala skupina študentov v Cambridgeu, in sicer z naslovom Kampanja proti sankcijam nad Irakom. Vir OZN je potrdil avtentičnost besedila. Avtorji so poudarili, da to besedilo nikakor ne pomeni, da so v OZN dvignili roke in se sprijaznili z napadom na Irak. "Bili bi docela neodgovorni, ko ne bi bili zmožni predvideti, kaj vse bi se lahko zgodilo," je razložil visok funkcionar OZN.

Dokument izhaja iz podmene, da bo prišlo hkrati do vojaške intervencije hkrati s severa in juga. V nasprotju z napadom leta 1991, nadaljuje besedilo, "je zelo verjetno, da se napad ne bo omejil na serijo pripravljalnih in kratkih letalskih bombardiranj infrastrukture in mest." Vojna naj bi se nadaljevala z dolgo in na široko zastavljeno in dolgotrajno ofenzivo na kopnem, ki jo bo podprlo letalsko in konvencionalno bombardiranje. Uničenje bo veliko. Po prvem valu bombardiranja bo dostop prebivalstvu, ki bo bežalo pred uničenjem, prepovedano ali skrajno omejeno. Seveda zaradi varnosti.

Strokovnjaki OZN opozarjajo na dve možni napaki pri oceni škode. Ni namreč mogoče primerjati škode, ki jo je Irak utrpel leta 1991. Pred dvanajstimi leti je bil velik del prebivalstva zaposlen, na razpolago so bili v precejšnji meri tako denar kot materialne dobrine, kar je ljudem omogočalo, da so prebrodili krizo. Dandanes pa je velika večina Iračanov že dolga leta brez zaposlitve. Razen privilegiranih slojev so ljudje že zdavnaj potrošili vse rezerve, tako da so ostali brez denarja in drugih nujno potrebnih dobrin za preživetje. Z eno besedo: ljudstvo je v celoti odvisno od vlade in njene zločinske muhavosti.

Poročilo OZN opozarja še na eno varljivo primerjavo, namreč z Afganistanom. Prebivalstvo v Afganistanu je v veliki večini ruralno. Še več, sčasoma so Afganci postajali vse manj odvisni od države in iz leta v leto so bili bolj avtonomni. Položaj v Iraku je bil popolnoma nasproten. Populacija je relativno urbanizirana in vlada skrbi za vse osnovne potrebe. Po dolgih letih sankcij so Iračani postali še bolj odvisni od Sadamovega režima. Zadeva je še toliko bolj zoprna, ker so bili ljudje navajeni na relativno sofisticirane potrebe. Z razpadanjem infrastrukture, in še posebej električnega sistema, se bo po vojnem spopadu Irak znašel v popolni katastrofi. Tudi po koncu vojne.

Delovna skupina OZN ocenjuje, da bo električno omrežje hudo poškodovano, kar bo pomenilo hude posledice v zvezi s črpanjem vode. V Unicefu ocenjujejo, da po vojaškem konfliktu 40% iraškega prebivalstva ne bo imelo dostopa do pitne vode. Pristanišče Oum Qasr nikakor ne bo zmoglo logistike glede humanitarne pomoči. Železniška struktura, skupaj z vlakovnimi kompozicijami bo resno poškodovana. Mostovi bodo večinoma porušeni, kar pomeni, da bo pretok ljudi in dobrin na črti vzhod-zahod skrajno omejen. Trajektov v Iraku praktično ni. Tigris in Evfrat pa sta pregloboka, da bi ju ljudje lahko prečkali. Proizvodnja in izvoz nafte se bosta ustavila, skladišča rezerv pa bodo hudo poškodovana, opozarja poročilo OZN. Kar se pa tiče zdravil, ima Irak na voljo zaloge za štiri mesece.

OZN ocenjuje, da bo skoraj poldrugi milijon beguncev potreboval pomoč, od tega 900.000 v sosednih državah, pol milijona pa vzdolž meja, vendar še na iraškem ozemlju. Nujno bo treba zgraditi nove mostove, nabaviti vozila in priskrbeti hrano za pet milijonov in pol ljudi. V naslednjem obdobju, "ki bo gotovo trajalo več kot leto dni", bo s hrano treba pomagati 23 milijonov duš.

Na koncu pa poročilo OZN opozarja, da bo morebiti potreben načrt B: "Kakšna bo vloga OZN v zvezi z Irakom, če se bomo izognili spopadu in če bodo sankcije odpravljene?"

Delovna skupina OZN v zvezi s posledicami vojaškega spopada z Irakom v posebnem poglavju poudarja, da bodo morale humanitarne agencije OZN navezati stike z vojaškimi silami na terenu. "Takšno sodelovanje bo nujno potrebno, ne glede na to, ali bo napad na Irak potrdil Varnostni svet OZN ali ne," poudarja poročilo. In to tudi v primeru, če bodo okoliščine še tako neprijazne.

Saj vem, da se ne sliši posebej duhovito, ampak prej ali slej bo vojne konec - če bo do nje sploh prišlo - in po vsaki vojni se od nekod preplašeno in tiholazno v porušeno deželo mir. Kakor smo pred dvanajstimi dolgimi leti nekateri trmasto ponavljali, da je boljši slab mir kot dobra vojna. Ožigosali so nas za sumljive ali celo kaj hujšega. Zgodba o dobrih vojnah pa še veselo skovika nad edinim planetom, na katerem živimo.