Argentinski deseti krog pekla

"Ko bi Dante stopil iz groba in pokukal v dvajseto stoletje, bi se nemudoma vrnil v svoje hladno domovanje in se zahvalil Bogu, da mu je prihranil to golgoto."
Zapiski iz argentinskega podpodja

Argentina se že leto dni utaplja in pogreza v političnih in finančnih škandalih. Veliki brat, skupaj s Svetovno banko in Mednarodnim monetarnim fondom, je ob zlomu argentinskega gospodarstva in razpadu političnega sistema ostal hladnega, tako rekoč kamnitega srca. Dokler so podložniki koristni in predvsem vazalski, je vse v redu in prav. Tudi če ljudstvo strada in srednji sloj razpada na prafaktorje. Čeprav so ljudje vajeni vsega hudega in se jim je koža že zdavnaj ustrojila, pa sem ter tja vseeno pride do kakšnega ali večjega škandala, ob katerem je še vredno zastriči z ušesi. Predvsem pa gre za to, da človeška zloba ne pozna meja. Oglejmo si zgodbo.

Sedemnajstega decembra lani so v Buenos Airesu spektakularno aretirali Ernestino Herrero de Noble, direktorico dnevnika Clarin. Vsekakor gre za škandal neverjetnih razsežnosti, za škandal, ki je do korenin pretresel ekonomsko in politično argentinsko srenjo. Ne samo, da je Clarin, ki ima za sabo mogočno petdesetletno tradicijo, dolga desetletja odločilno vplival na argentinsko gospodarsko in politično elito, saj je v Latinski Ameriki absolutni rekorder z dnevno naklado 400.000 izvodov, ob nedeljah pa se povzpne celo na 700.000 primerkov. Omenjena skupina ima pod svojim nadzorom še športni dnevnik, vrsto televizijskih postaj, verigo radijskih postaj, pa regionalne dnevnike in revije.

No ja, takole je v življenju. Ko se obtolčena kočija začenja kotalikati po strmini navzdol, je ni mogoče več ustaviti. Z aretacijo gospe Ernestine Herrero de Noble se je klobčič intrig začel razpletati po bliskovo. Zločin in grunt imata korenine do pekla. Iz temnih jam so prišle na dan in se odprle boleče krvave rane vojaške diktature, ki je trajala od leta 1976 do leta 1983. Zločinski generali so dali pobiti več kot 30.000 ljudi in šele železna Margaret Thatcher je pokazala in dokazala, da diktatura lahko prelije morje nedolžne krvi, v spopadu z urejeno demokracijo pa je prav hitro gola in bosa. Ko ne bi bilo političnega in gospodarskega razpada, bi uradna Argentina še vedno prakticirala popolno amnezijo. Cela zadeva je še bolj zapletena, saj se vse skupaj dogaja v času pred predsedniškimi volitvami, ki so že zakoličene na dan 27. aprila. Ja, zdaj 27. april celo Argentincem povzroča glavobole. Pa pustimo fusnote za kakšno drugo priložnost.

Klobčič se je začel odvijati po zaslugi odločnih in obupanih žensk v združenju Starih mater z Majskega trga, ki so se obrnile na sodišče. Gospo De Noble so osumili, da je leta 1976 protizakonito posvojila dva dojenčka izginulih staršev. Izginuli v argentinskem žargonu seveda pomeni zverinsko pobiti. Formalno pa teh ljudi preprosti ni. Izhlapeli, se spremenili v zrak.

(V zvezi s tem je povezana tudi srhljiva zgodba o argentinskih Slovencih, ki so leta 1945 z vatikansko logistično pomočjo skupaj z drugimi kvizlingi pribežali v Argentino. Med krvavo generalsko strahovlado so argentinski Slovenci vseh generacij ostali lojalni vojaški hunti. O tem je pred leti pretresljivo pisal Drago Jančar v Novi reviji, vendar tej dvojni tragediji ni prišel do konca. Kot nekakšno spravno metaforo je potegnil primerjavo žrtev argentinske hunte s pomorom 12.000 vrnjenih domobrancev, pa tudi civilistov po koncu vojne 1945 na Slovenskem. Ampak paralela je bila bolj literarna parabola.)

Direktorici Clarina zaradi starosti (77 let) ni bilo treba v zapor, ampak je od 20. decembra v hišnem priporu. Seveda v udobni rezidenčni četrti na severu prestolnice. Osmega januarja je zvezni sodnik Roberto Marquevich sprožil preiskavo zaradi ponarejanja listin proti gospe Noble, ki je na prvem zaslišanju izjavila, da je nedolžna. Naslednje zaslišanje bo prišlo na vrsto 4. februarja. V pismu 12. januarja je Clarin objavil pismo - ki so ga povzeli tudi drugi mediji - v katerem direktorica priznava, da je posvojila svoja otroka, "in sicer v dobri veri, povsem legalno in docela transparentno". Otroka, oba stara 26 let, nista hotela opraviti genskega testa, kot je to terjal sodnik Marquevich. Direktorici de Noble seveda niti v sanjah ni padlo na pamet, da bi dvignila belo zastavo. "Genska analiza je moja pravica in nikakor obveza. (...) Moja otroka bosta to pravico izkoristila, kadar bosta hotela in ko bosta zaupala pravni in znanstveni varnosti." Svoj ponižujoči hišni pripor je označila kot "zaroto tiste politike, ki bi si rada prigrabila vso oblast v Argentini in uničila neodvisni tisk. (...) Na tron hočejo postaviti diktaturo, ki bo navidezna demokracija, brez vojaške hunte."

Naj človek obrača tako ali drugače, se vse začenja in končuje s politiko. Gospa de Noble za svoje težave obtožuje politiko, seveda tisto, ki njej in njenim ni pogodu. Sodnik Marquevich naj bi zlorabljal preiskavo, obenem pa je zaupni človek nekdanjega peronističnega premiera Carlosa Menema 1989-99, ki nedvomno ni bil državnik po modelu nedeljske šole, to je že treba priznati. Seveda pa ne seže niti do gležnjev krvavim generalom. Glede sodnika Marquevicha pa bi veljalo povedati, da je bil prav on tisti, ki je leta 1998 zaukazal aretacijo nekdanjega diktatorja Jorgeja Videla. Verjeli ali ne, tudi krvavi general trpi v hišnem priporu v svoji razkošni vili. Perverzija je popolna. Med umazano strahovlado vojaške hunte so vojaki in policaji pobijali politične oporečnike, njihove otroke pa so si prisvojili prav mučitelji in morilci njihovih staršev. Starim materam z Majskega trga je uspelo najti 73 ukradenih otrok. Novinarjem so povedale, "da se je sodnik ukvarjal z iskanjem ukradenih otrok že v času diktature in dosegel je, da je bilo precej otrok vrnjenih sorodnikom." Dvakrat so prosile za srečanje z gospo de Noble, vendar jih ni hotela sprejeti. Noblesse oblige. Kajpada.