Veliki brat in petnajst palčkov

Države Vzhodne Evrope v iraški krizi odločno podpirajo Združene države Amerike. Washington jih je povzdignil v vrsto idealnih zaveznic. Madžarska je ameriški vojski dala na razpolago svojo vojaško bazo v Taszarju, kjer naj bi izurili kakih 3.000 iraških izgnancev, ki bi jih porabili za zvezo v primeru vojne v Iraku. Češka Republika je nemudoma odgovorila na ameriško prošnjo, naj pošlje specializirano enoto za zaščito pred kemičnim in bakteriološkim orožjem. Prvi mož poljske diplomacije Wlodzimierz Cimoszewicz je ob različnih priložnostih izjavil, da je Poljska pripravljena podpreti vojaško akcijo ZDA proti Iraku, in to tudi brez soglasja Organizacije združenih narodov. Voditelji Vzhodne Evrope ocenjujejo, da je njihova bližnja pripadnost Evropski uniji nikakor ni v protislovju z njihovo atlantsko zvestobo. "Države iz naše regije se ne smejo ujeti v past lažne dileme o lojalnosti in se morajo odločiti za jasno hierarhijo," je glede tega izjavil vodja romunske diplomacije Mircea Geoana. (AFP.)

Čeprav je od padca Berlinskega zidu minilo že trinajst let - mesec gor ali dol - pa je prastrah srednjeevropskih držav pred ruskim medvedom še zmerom živa, odprta rana. Zgodovinski spomin je preprosto preveč boleč. Ko bi bili Slovenci živeli dolga desetletja na sovjetski strani železne zavese in ko bi jim Moskva sem ter tja poslala v Ljubljano ruske tanke, ki bi zapirali izvoljene predstavnike ljudstva in vsiljevali svoje slamnate možice, bi bili tudi Slovenci več kot paranoični. Zato je položaj Slovenije radikalno drugačen, brez travmatičnosti iz preteklosti. Ko sem bil konec lanskega leta v Pragi na Natovi pristopni delavnici, ki so jo, seveda, organizirali Američani, sem že na samem začetku brez težave ugotovil, da prihajamo iz radikalno različnih zgodb. Ko sem se prvi večer pogovarjal z mladim estonskim profesorjem, ki med drugim predava na Heidelbergu, se je prav hitro izkazalo, da imamo povsem drugačne prioritete. Nato je bil razumljen kot obrambna organizacija, brez katere baltske republike in višegrajske države nikoli ne bi pobegnile izpod ruskega dežnika. Nikakršnega resnega argumenta ni bilo, s katerim bi svojim sogovornikom dokazoval, da je - kljub verolomnosti zapadne Evrope - prihodnost srednjeevropskih držav edinole znotraj Evropske unije. Tudi številke, ki jasno dokazujejo, da je prav EU za nove članice edina rešitev, saj je njihova menjava z EU predstavlja več kot 60% celotne menjave s tujino. Ampak kogar enkrat kača piči...

Še več. Ko smo na okroglih mizah razpravljali o prihodnosti Nata in Evrope, so moji srednjeevropski kolegi z nekakšno užaljenostjo in zamero omenjali Evropsko unijo in njene članice. Unija naj bi bila druščina bogatih, ki v preteklosti niso niti s prstom mignili, ko je ruski medved lomastil po njihovih domovinah. Ko me je ameriški organizator na okrogli mizi vprašal, kako je mogoče, da je na Slovenskem samo 45% populacije pozitivno opredeljenih za Nato, 40% pa bi na referendumu glasovalo proti. Meni se ta razmerja nikakor niso zdela posebej katastrofična. Še toliko manj, ker je psihologija množic preprosto takšna, da se neodločeni volilci po navadi odločijo v skladu z večinsko odločitvijo. Vendar moji argumenti niso nikogar ogreli. Šele tedaj sem ugotovil, da gre za simbolni zastavek. Večina ni dovolj. Rezultat bi moral biti tako rekoč plebiscitaren. Vse drugo bi bilo tako rekoč žalitev za Nato. Da sem prišel na napačen naslov, sem dokončno ugotovil šele naslednjega dne praške delavnice. Najbolj sloviti govorec je bil Jamie Shea, človek, ki je bil porte parole Natovega napada na Srbijo. Da ne bi bilo nesporazuma, še vedno sem trdno prepričan, da je bil Natov napad na Srbijo upravičen in smiseln. Zato je bilo treba požreti tudi Jamieve postranske škode. V Pragi pa je spodrsnilo celo velikemu in spretnemu oratorju. Oglasil se je namreč romunski predstavnik, sicer novinar in - seveda - vnet pristaš romunskega članstva v Nato. Vse bi bilo v redu in prav, ko nesrečni Romun v svoji ljubezni do Nata naredil potezo preveč. Urbi et orbi nam je vsem, ki smo sedeli okoli kvadrataste mize, ponosno povedal, da pa v Romuniji čisto vsi državljanke in državljani z vsem srcem podpirajo romunsko članstvo v Natu. "Stoodstotno!" je pribil. Jamieju hudiček ni dal miru in je dobrodušno pridal, da bi se mogoče le našlo koga, ki pa morda ne bi bil ljubitelj Nata. "Ne, ne in ne!" je vztrajal novinar. "Čisto vsi so za Nato!" Jamie je poraženo dvignil roke. Nič rekel, ampak očke so se mu hudomušno iskrile. Nič ni pomagalo. Še huje je bilo. Novinarju so po licih začele polzeti vse debelejše solze. Bilo je skrajno mučno. In s tem naj sklenem praško zgodbo.

Naj se za konec vrnem k Natu v času iraške krize. Edini konsenz med članicami EU in hkrati Nata je v tem trenutku ta, da se vse po vrsti globoko strinjajo glede vsestranske podpore Varnostnemu svetu OZN. Po pravici povedano, ta konsenz ničesar ne rešuje. Bush se pripravlja na vojno in to ne glede na mnenje Varnostnega sveta. Že njegov najbolj prijateljski zaveznik, Tony Blair, terja stališče VS OZN. Še dosti bolj negotovi so drugi. Takole na približno so članice EU razdeljene na proameriške in skeptične. V prvi skupini so Španija, Italija, Danska in Nizozemska. Bolj ozeenovske so Francija, Nemčija, Grčija, Belgija, Luksemburg in Švedska. Vendar ta delitev nikakor ni odločilna. Glede iraške vojne se bo odločalo v Washingtonu. In nikjer drugje. Pa če se vsi skupaj postavimo na glavo.