Bratje Dalton in srečni Lukec

"Slovenija podpira ameriško politiko do Iraka, vendar se s tem ne strinjajo vodilni slovenski politiki."
Ameriški senator Joseph Biden

"Poljski predsednik Kwasniewski je najboljši prijatelj Amerike."
Ameriški predsednik George W. Bush

"V uradu predsednika vlade Antona Ropa so nam zatrdili, da premier ni spremenil mnenja in da bo Slovenija spoštovala odločitve Varnostnega sveta OZN."
Delo, 7. februarja 2003

"Evropa mora ostati celovita in enotna."
Izjava Ministrstva za zunanje zadeve RS, Delo, 7. februarja 2003

"Naša država podpira vojno proti Iraku z resolucijo OZN ali brez nje."
Wlodzimierz Cimoszemic, poljski zunanji minister

Iraška kriza je tako rekoč čez noč razsula Evropo na prafaktorje. O skupni zunanji in varnostni politiki ni nikjer več ne duha ne sluha. Slepec vodi hromega. Po veličastni širitvi Evropske unije se je tako čez noč izkazalo, da je združena Evropa politični palček, ki ga lahko ameriški orjak vodi za nos, kakor se mu poljubi. Prvi šok je bilo pismo osmih evropskih premierov. Danska, Španija, Velika Britanija, Italija, Portugalska, zraven pa še višegrajska trojka Češka, Poljska in Madžarska. Pismo je bilo jasno in nedvoumno. Osmerica se je ponosno razvrstila pod ameriškim praporom. V trenutku ni bilo več nikakršne, niti najmanjše možnosti, da bi Evropa do iraške krize zavzela skupno zunanjo politiko, če že nima nikakršne skupne obrambe. Pravzaprav je vse skupaj še dosti huje. Kdor nima za sabo mogočne armade, dandanes ni nikakršen igralec. To pomeni, da se Ameriki sploh ni več potrebo truditi, vsa jabolka in hruške ji same letijo v naročje. Takoj za omenjeno osmerico se je na podeželskem odru pojavila nova narodnozabavna skupina. Tako imenovana Vilniuška skupina, v kateri se je zbralo deset držav, ki bi rade čimprej, najraje kar takoj, že včeraj, postale polnopravne članice Nata. Med njimi se z jasnega neba znašla tudi Slovenija. V resnici so Američani že zatrdno obljubili aspirantkam, da jih bodo vzeli pod svoj atomski in siceršnji dežnik. Prva sedmerica je bila v Nato povabljena že lanskega novembra, Albanija, Hrvaška in Makedonija pa nekoliko pozneje. Obenem pa je v tej skupini kar pet držav, ki bodo leta 2004 postale polnopravne članice Evropske unije. Romuniji in Bolgariji pa naj se bi ta želja uresničila leta 2007.

Ob zgodbi Vilniuške skupine je treba jasno povedati nekaj resnic, ki so bile doslej nekako zamolčane. Zadnjih deset let je v Evropi veljalo, da se bo Evropska unija odprla novim članicam na začetku novega tisočletja. Unija je to obljubo izpolnila. Vendar pa so bile države, ki so dolga desetletja životarile v ruskem lagerju, nezaupljive do stare Evrope. Še toliko bolj, ker ima Evropska unija svojo obrambno politiko samo na papirju. Pravzaprav niti na papirju ne, o čemer prepričljivo govori že omenjeno pismo petih zahodnih in treh srednjeevropskih držav. V zadnjih letih sem se večkrat udeležil različnih seminarjev in delavnic tako v zvezi z Evropsko unijo kot v zvezi z Natom. Vsakokrat znova sem moral poslušati razprave o stari Evropi, ki je zmerom skrbela sama zase, za svoje sestrične pa se je v varnostnem pogledu niti najmanj ni pobrigala. Pa še res je bilo. Enako res pa je bilo tudi, da je Amerika prav tako gledala predvsem na svoje strateške in finančne koristi.

Vrnimo se k Vilniuški skupini, predvsem zato, ker se je v njej znašla tudi Slovenija. Vilniuška deseterica je v svojem pismu zatrdila, kako "je povem jasno, da Irak krši resolucije Varnostnega sveta OZN, predvsem pa resolucijo 1441;" in so ob tem izjavile, "da so pripravljene sodelovati v mednarodni koaliciji in udejaniti vsa priporočila in razorožitev Iraka". In zdaj pride na vrsto najbolj pomembno dejstvo. Vilniuška deseterica je ocenila, da je ameriški državni sekretar predstavil prepričljive dokaze, da iraški voditelj Sadam Husein prikriva orožje za množično uničevanje in da ima zveze s terorizmom.

Poanta je neverjetno preprosta. Vilniuško pismo je bilo namreč sestavljeno pred govorom Colina Powella v Združenih narodih. "Šlo je za zamisel, ki se je spontano porodila prejšnji teden, po objavi pisma osmerice evropskih premierov," je agenciji France Presse zaupal Ginte Damusus, litovski veleposlanik pri Natu, in poudaril, da je šlo tako rekoč za spontano reakcijo prihodnjih članic Nata. Da sploh ne omenjam dejstva, kako Grčija, predsedujoča Evropski uniji, sploh ni bila seznanjena s pismom Vilniuške skupine. Tudi Komisija ni dobila nikakršne informacije. Po domače se tem stvarem reče puč. Puč, ja. Tovrstne evropske ločitve so v popolnem nasprotju s pogodbo Evropske unije, saj v členu 11-2 jasno in nedvoumno piše, da "države članice dejavno in brez zadržkov podpirajo zunanjo politiko Unije, in sicer v duhu skupne lojalnosti in solidarnosti. Pri tem naj se vzdržijo vsakega dejanja, ki bi bilo v nasprotju z interesi Unije, ali bi škodovali njeni učinkovitosti in kohezivni moči v mednarodnih odnosih."

Kakorkoli obračamo, dejstvo je, da je Evropa razcefrana na koščke. Svoj lonček je z veseljem pristavil ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld s svojo ločitvijo na staro in novo Evropo. Starčki z Bokalcev so Francozi, Nemci, Belgijci in Luksemburžani. Novo Evropo pa seveda mladostni Tony Blair, za katerim so se razvrstile srednje- in vzhodnoevropske države, ljubiteljice ZDA. "Parada vazalov se je začela," je stisnil skozi zobe nemški krščanskodemokratski evropski poslanec v Bruslju.

Evropa pa je še vedno daljna in vse bolj žalostna in utrujena. In mi z njo.