Sramežljiva evropska desnica in dolga ameriška senca

"Srce evropskega problema je samoizolacija, ki jo je ustvaril kancler Schroeder."
Predsednik poslanske skupine Evropske ljudske stranke Hans-Gert Poettering

"Chirac je odličen retorik, v praksi pa bomo videli, da bo skupno politiko apliciral na vse druge, samo nase ne."
Britanski evroposlanec Gary Titley

Prvi del

V sredo 12. februarja se je v Evropskem parlamentu razvnela živahna in žolčna debata med desnico in levico. Ker nedržavotvorno držo evropske levice poznamo kot star škarpet, saj evropski rdečkarji zagovarjajo nemškofrancosko os, so bolj zanimive izjave poslancev Evropske ljudske stranke. Tiste stranke, na katere duri trkajo naši janševci in bajukovci, s praporjem pa maha Miha Brejc, ki je na stara leta našel stik s transcendenco. A pojdimo k stvari. Ad rem. Že v uvodu omenjeni Poettering se je zgrozil, ker je Chirac kot prekaljeni centrist začel stopati po gazi, ki jo je utrl Nemec Schroeder. "Ko ne bi bile elizejske deklaracije, ne bi bilo pisma osmerice, ki je podprla Ameriko." Zaradi zlobne francoskonemške naveze so se Velika Britanija, Italija, Španija, Portugalska, Danska, Češka, Poljska in Madžarska morale postaviti na ameriško stran. Kakšna krivica. Španski poslanec Gerardo Galeote Guecedo je melanholično pristavil, "da se ne petnajsterica ne dvajseterica ne more razglasiti za avtentični glas Evrope." Belgijska katoliška evroposlanka Maria Thyssen je obtožila neubogljivo trojko (Francijo, Nemčijo in Belgijo), da je zasejala razdor v Natu. Odločno se ji je pridružila nemška kolegica Hanja Maij-Weggen: "Vsi dobro vemo, kdo je sprožil zlo; to je bil Sadam Husein in ne George Bush." Samo toliko, da se ve, kdo je prvi. In spet Poettering: "Če bomo gledali Evropo kot protiutež Združenim državam, potem gradimo Evropo na pesku." Italijanski poslanec Antonio Tajani je pribil: "Ni si mogoče zamisliti Evrope, ločene od ZDA." Francoski konservativni evroposlanci so se zavili v molk, tako da jim nihče mogel očitati, da so se postavili za široki Chiracov hrbet. Tudi nemška Krščanskodemokratska unija se ni opredelila ne za vojno v okviru OZN in ne a priori na strani ZDA. Nemški poslanec Elmar Brok iz CDU je bil tokrat precej previden, ker si je že prej naprtil na rame greh, ko je v Evropskem parlamentu proameriško osmerico označil za ameriške vazale. Ajajaj, si predstavljate Lojzeta Peterleta, da bi dahnil kaj podobnega?

Laburistični poslanci Tonyja Blaira so se previdno izognili tveganju. Konec januarja so namreč v evropskem parlamentu skupaj z evropsko levico glasovali za resolucijo, ki pa so jo krščanski demokrati povozili kot preveč pacifistično. Jaz sem pa vedno mislil, da so krščanski ljubeznivi in gorkega srca. Gremo še malo naprej. Na jezičnega Poetteringa se je spravil španski evroposlanec Baron Crespo z oceno, "da gre za prvo vlado ZRN po drugi svetovni vojni, ki je v celoti prevzela nase svoje mednarodne odgovornosti, in sicer je šlo za rdečezeleno koalicijo na Kosovu. S tem je bilo konec nemške pasivnosti." Še naprej je šel njegov rojak Emilio Menendez del Valle, ki je obtožil ameriški tisk, "da si privošči nedostojno psovanje. (...) Izražam se za Francoza in za brezčutneža," je hudobno pripomnil, potem ko je citiral članek iz New York Timesa, v katerem je pisalo, "da lahko samo imbecil ali Francoz ostane brezčuten do argumentov Colina Powella". Španski evroposlanec je končal z besedami: "Sem Nemec in socialdemokrat." Sapienti sat.

Drugi del

Države, predvsem v Evropi, imajo kar precejšnje težave, kajti javno mnenje je pogosto v nasprotju s stališči vlad. Skoraj dolgočasno bi bilo, ko bi naštevali disproporce med vladami in ljudstvi. Zato čisto na kratko.

Avstrija. 49 % državljanov za vojno, ki naj bi zrušila režim Sadama Huseina. 65 % za vojno v okviru OZN.

Belgija. 84 % državljanov proti vojni brez jamstva OZN.

Bolgarija. 81 % državljanov proti vojni brez jamstva OZN.

Češka. 65 % državljanov proti vojni brez jamstva OZN.

Danska. 53 % državljanov za vojno z jamstvom OZN.

Francija. 77 % državljanov proti vojni.

Grčija. 88 % državljanov proti vojni.

Irska. 68 % državljanov proti vojni.

Italija. 61 % državljanov proti vojni.

Madžarska. 82 % državljanov proti vojni.

Nemčija. 71 % državljanov podpira vlado pri njenem zavračanju, da bi se pridružila vojaški intervenciji.

Nizozemska. 80 % državljanov proti vojni. 65 % za vojno z jamstvom OZN.

Norveška. 90 % državljanov proti vojni brez jamstva OZN.

Poljska. 72 % državljanov proti vojni brez jamstva OZN.

Portugalska. 65 % državljanov proti vojni.

Romunija. 70 % državljanov proti vojni brez jamstva OZN.

Slovaška. 57 % državljanov proti vojni. 37 % za vojno z jamstvom OZN.

Španija. 91 % državljanov proti vojni.

Švedska. 50 % državljanov proti vojni. 35 % za vojno z mandatom OZN.

Švica. 83 % državljanov proti vojni brez jamstva OZN.

Turčija. 94 % državljanov proti vojni.

Velika Britanija. 90 % državljanov proti vojni brez jamstva OZN.

O Estoniji, Latviji, Litvi in Sloveniji ni nikakršnih relevantnih podatkov. Škoda. Prepričan sem namreč, da bi se slovensko javno mnenje dobro odrezalo. Kakor za koga, seveda.

Evropsko ljudstvo se je izreklo jasno in nedvoumno. Ali bodo to razumele tudi evropske vlade, pa je drugo vprašanje, ki nestrpno čaka v preddverju vladnih salonov.