Tri slike iz življenja udarnikov

Izjava držav Vilenske skupine

V odgovor na predstavitev zunanjega ministra Združenih držav v zvezi z Irakom v Varnostnem svetu Združenih narodov

Izjava zunanjih ministrov Albanije, Bolgarije, Hrvaške, Estonije, Latvije, Litve, Makedonije, Romunije, Slovaške in Slovenije:

Danes so Združene države Varnostnemu svetu Združenih narodov predstavile prepričljive dokaze s podrobnostmi o iraškem programu orožja za množično uničevanje, njegovem vztrajnem prizadevanju, da bi prevaral inšpektorje Združenih narodov, ter njegovi povezanosti z mednarodnim terorizmom.

Naše države razumejo nevarnost, ki jo predstavlja tiranija, ter tudi posebno odgovornost demokracij, da branimo naše skupne vrednote. Transatlantska skupnost, ki ji pripadamo, mora ostati enotna in se skupaj spoprijeti z grožnjo, ki jo predstavlja povezava terorizma in diktatorjev z orožjem za množično uničevanje.

(Odlomek)

Prva slika

Izgon edinega iraškega novinarja v Združenih državah Amerike

Celo v najhujših letih hladne vojne se kaj podobnega ni zgodilo. Odkar je bila ustanovljena OZN, so se po New Yorku sprehajale trume vohunov z novinarskimi izkaznicami. Vendar ZDA kot država gostiteljica še nikoli ni izgnala akreditiranega novinarja. In končno je prišlo do zgodovinskega precedensa. Mohammeda Hassana Allawija, edinega dopisnika iraške tiskovne agencije pri OZN in sploh na ameriškem ozemlju, so ameriški uradniki naprosili, naj zapusti New York do 28. februarja. Ukaz za izgon je podpisal ameriški diplomat pri OZN Patrick Kennedy, ker naj bi navzočnost novinarja "škodila interesom in varnosti ZDA". V pisarni, ki si jo je delil z novinarjem kairskega Al-Ahrama, je moral vse svoje članke zmetati v koš za smeti. Allawi predvsem ni hotel nobenih težav. Nobenih pritoževanj: "Spoštujem ameriško odločitev. Nobenih sitnosti nočem. Pripravljen sem na pot domov."

Ameriške oblasti so že novembra oznanile, da bodo strogo nadzorovale vse Iračane, ki živijo v ZDA. Gre za skupnost, ki šteje 300.000 duš, od katerih jih je prišlo 50.000 po Zalivski vojni.

Allawi je bil dopisnik pri OZN "dve leti in dva meseca". Rekel je, da so ga poslali na to mesto zaradi znanja angleščine. Njegov status mu ni dovoljeval, da bi zapustil New York. V dveh letih je ves čas prebil na Manhattnu. Ima pet otrok med osmim in šestnajstim letom in vsi hodijo v javno šolo. Tony Jenkins, predsednik časopisnih dopisnikov, zatrjuje, da ni nikakršnega najmanjšega dokaza, da bi bil Allawi še kaj drugega kot navaden dopisnik. "Očitno je," pravi Jenkins, "da hočejo ameriške oblasti ustvariti vtis, da je Irak huda grožnja za ZDA".

Druga slika

Čudna Amerika, ki ne sovraži Francije

Po znamenitem Chiracovem govoru, ki je razjezil tudi mnoge strumne s teksašimi klobuki, je ameriška vlada pozvala svoje patriote, naj bojkotirajo francosko vino in mineralno vodo, da šampanjca niti ne omenjamo, se je prav kmalu izkazalo, da nikakor niso vsi Američani frankofobi. Na stotine jih je spolidarnostno pošiljalo elektronsko pošto in prijateljska pisma na francoske institucije v ZDA. V torek 1. februarja je Phillip Corwin, nekdanji ameriški diplomat pri OZN, ironično ošvrknil to frankofobijo, "ki je očitno postala nova Lingua Franca". "Ali moramo pričakovati od Francije, naj naslednje štiri milijone let slepo sledi vsemu, kar si izmisli bojevita ameriška elita, in sicer samo zato, ker so ZDA - sicer obotavljaje - intervenirale v evropsko vojno pred šestdesetimi leti?" V francoski misiji pri OZN zatrjujejo, da so v teh dneh v ZDA dobile več kot 12.000 e-mailov, v veliki večini prijateljskih. Največ, in sicer pet tisoč, jih je prispelo na dan, ko je francoski zunanji minister Dominique Villepin v Varnostnem svetu odločno zagovarjal nadaljevanje dela inšpektorjev v Iraku.

Tretja slika

Še Kitajska se prebuja iz dremeža

Saj ne boste verjeli, ampak tudi na Kitajskem živijo mladi ljudje, ki si o vojnah mislijo svoje. Ker je Amerika velika in Kitajska mogočna, kakršne protivojne demonstracije ne pridejo v poštev. Zlovešči spomin na krvavi Nebeški trg je že vedno tragično živ. In ker mladi Kitajci ne morejo demonstrirati po ulicah, so se odločili za varnejšo inačico. Za medmrežje, seveda. 15. februarja, se pravi na dan mednarodne svetovne mobilizacije so mladi Kitajci sicer demonstrirali pred ameriškim veleposlaništvom, a ne za dolgo. Pekinška vlada je sicer skupaj z drugimi terjala nadaljevanje dela inšpektorjev v Iraku, ampak vse to ni bilo primerno za domače igrišče. Sicer pa tudi omejeni kitajski intelektualni krožek ni soglasen. Študentske skupine so bolj pacifistične kot protiameriške. Tudi na Sadama Huseina gledajo kot na agresorja, ki je večkrat napadel svoje sosede in sistematično kršil resolucije OZN. Močnejša skupina intelektualcev, ki imajo stike z novo levico, hkrati pa so nacionalistično opredeljeni, je sestavila peticijo, ki jo je podpisalo več kot petsto posameznikov in so jo odnesli na ameriško veleposlaništvo. Opozarjajo na "ameriško grožnjo" "vsem ljudstvom na svetu, še posebej pa šibkim narodom". Podpisniki "hočejo sodelovati v protivojnem gibanju". Hkrati pa nočejo izzivati kitajske vlade, v kateri imajo številne somišljenike.

Previdnost je mati modrosti.