Kaj bo po vojni? Nova vojna, kaj bi drugega.

New York. Mesto New York je v sredo 12. marca kot 140. mesto v Združenih državah Amerike izglasovalo resolucijo, ki odločno nasprotuje vojni v Iraku. Po petih mesecih izmikanja in okolišanja so člani mestnega sveta z enaintridesetimi glasovi za in sedemnajstimi proti izglasovali resolucijo, s katero zahtevajo od predsednika Georgea Busha, naj stori vse, kar je mogoče, da bi skupaj z OZN našel miroljubno rešitev iraške krize, in naj se zateče k sili samo kot zadnjemu sredstvu. Seveda ima ta resolucija v vsakem primeru le simboličen značaj in ni do nikogar zavezujoča.

New York je že po tradiciji demokratska trdnjava, vendar so tragične posledice atentatov 11. septembra 2001 so bile še tako žive, da so se morali za končno redakcijo resolucije pogajati več mesecev. "Nočem se vrniti čez šest mesecev, da bi imenoval ulice po Njujorčanih, ki so umrli samo zato, ker ta dežela ni ničesar storila," je rekel Lewis Fidler, demokratski mestni svetnik iz Brooklyna. - (AFP.)

Jasno, do vojne je moralo priti. Bilo je neizogibno, že od tistega dne, ko so islamski skrajneži zrušili dvojčka, simbol uspešne Amerike. Epizoda z Afganistanom ni prinesla Georgeu Bushu nikakršne satisfakcije. Guantanamo je bil pravna in civilizacijska sramota za ZDA in posledično za ves civiliziran svet, ki ni niti trznil. Osama bin Laden se svobodno sprehaja naokoli. V Afganistanu pa se veselijo žetve opija in zlasti heroina, ki bo še naprej sejal smrt med zahodno mladino. Zlasti ameriško. Vojna je bila torej nujno potrebna. In Sadam Husein idealna tarča. Če ga oče ni zmlel v sončni prah, bo nalogo opravil sin. Ojdip, Ojdip! Vendar gre tu za epopeje, o katerih bodo ob tabornem ognju pripovedovali še nova in nova pokolenja.

Pa se vrnimo k New Yorku. Po letu in pol po zrušenju dvojčkov WTC se je mesto odločilo, da bo na njunem mestu postavilo še višjo, še bolj drzno, dobesedno futuristično stavbo. Nekaj tako kičastega in indiskretnega že lep čas nisem videl. Nobenega strahu več pred atentati, New York lahko začne nov ciklus. Spet se je Veliko jabolko razglasilo za prestolnico sveta. Leta 2004 bo v New Yorku republikanska konvencija, leta 2012 pa bodo spet slavile olimpijske igre.

Sliši se lepo, ampak za bleščečimi kulisami šklepeta z nabrušenimi zobmi se vse bolj poglabljata gospodarska in finančna kriza, ki že spominja na leto 1970, ko se je velemesto znašlo pred bankrotom. "Cela država se sprašuje, ali se bo letos ameriško gospodarstvo pogreznilo v recesijo, ali pa se bo krepko opomoglo. Kar se tiče New Yorka, tega vprašanja pravzaprav ni. Položaj drsi s slabega na slabše," pravi Michael Amodeo. Mož ve, o čem govori, je namreč največji njujorški likvidator bankrotiranih restavracij in malih trgovin. Še nikoli ni imel toliko dela. Po dveh zaporednih recesijskih letih New York nima veliko možnosti, da bi si leta 2003 resno opomogel. V zadnjem trimesečju 2002 je izpuhtelo 29.000 delovnih mest. To pomeni 200.000 brezposelnih v naslednjih dveh letih. Medtem ko brezposelnost v Združenih državah znaša 5,9%, se je v New Yorku dvignila na zoprnih 8,1%. Svetovalec Paul Bernard razlaga: "Iskalec zaposlitve povprečno potrebuje 14 mesecev, da dobi novo službo, pred dvema letoma je potreboval le šest mesecev, leta 1999, v času največje evforije pa je službo dobil v dveh dneh. Ja, v dveh dneh!

Še bolj dramatična je zgodba o njujorških brezdomcih. Njihovo število v mestnih zatočiščih je doseglo rekord z 38.500 brezdomcev na noč, kar je dvakrat več kot leta 1998. Izkaszal se je tudi novi njujorški župan Michael Bloomberg, ki je velikopotezno oklestil vse mestne proračune od vzgoje do policije, od socialne pomoči do kulture. Pa mu je še vedno ostala proračunska finančna luknja v višini 3,6 milijard dolarjev za fiskalno leto, ki se je začelo lanskega 1. julija. Bistvo gospodarske dejavnosti mesta je mogoče definirati kot usluge podjetjem, seveda v širšem pomenu besede. To se sicer lepo sliši, ampak vsa ta podjetja so si morala oprtati težak križ, saj so morala tri leta ječati pod eksplozijo balona tako imenovane Nove ekonomije. Podjetja zato nikamor več ne investirajo in samo še brez prestanka krčijo svoje stroške za vsakodnevno delovanje. New York je neposredna žrtev te zgodbe. Učinki pa so seveda kumulativni. Finančni industriji so popili vso kri, Na Wall Streetu so dohodki in dobički dobesedno izpuhteli.Takoj po atentatih 11. septembra je precej velikih finančnih skupin, ki so njihovi prostori končali v ognjenih zubljih, preprosto pospravilo kovčke in odšlo. Za zmerom.

In potem je prišla vojna. Kar se pa vojne tiče, je zadeva neverjetno preprosta. Ne samo za Georgea W. Busha in Sadama Huseina. Zdravje iraškega diktatorja nikogar posebej ne zanima. Težko bi našli koga, ki bi molil za njegovo dušo. Requiescat in pace. Mi vsi drugi pa si iz srca želimo, da bi bila vojna kar se da kratka, kar se da hitra in predvsem brez nepotrebnih bahavih množičnih masakrov. Vojna je že sama po sebi grozna. Bog ne daj, da bi jo kdorkoli vzljubil. Remember Neron! Sicer pa se za usodo prezidenta Busha ni posebej bati. Razlika je namreč v vseh pogledih prevelika. Bo pa bolj neprijetno, če bo mož po zmagoslavju v Iraku dobil skomine po še kakšnem obedu, ki bi mu bil ravno pri roki. "Bolj ko ješ, večji tek dobivaš," pravijo Francozi, ki se na te reči dobro spoznajo.