Ali bi nafta še tako sladko dišala, ko ne bo poganjala sveta?

Prosto po Williamu Shakespearu

Se spomnite velikega dogodka, srečanja ruskega prezidenta Putina in ameriškega predsednika Busha na Brdu? Kako smo bili ponosni, solze sreče so nam polzele po licih. V Sloveniji se je tako rekoč odprla nova stran svetovne zgodovine. In mi smo bili zraven. Samo slovenski policisti so se nekaj malega zmrdovali zaradi posteljnih kapacitet. Takrat pravzaprav še nismo vedeli, da je to srečanje pravzaprav mogočna uvertura v nove svetovne, tako rekoč planetarne razsežnosti.

Izkazalo se je pravzaprav, da je svet iz tira. In kdo je bil tisti, ki mu je bilo že v zibki usojeno, da bo prekrojil utrujeno in betežno Zemljo? Kdo ji bo dal novega poleta in novih izzivov? Predsednik najmogočnejše države sveta, kajpada. In ko si je George W. Bush s svojo suito zavihal rokave, je bilo vsem jasno, da orjaški ognjemet šele prihaja. Naj stane, kolikor hoče. Lahko si mislimo to ali ono, v vsakem primeru pa kapo dol pred teksaškim rangerjem.

Pravzaprav je bilo že vnaprej jasno, da smo pred epopejo, kakršne svet še ni doživel. Bo pa v prihodnosti najmogočnejša država gotovo pripravila še marsikatero prijetno presenečenje. Kot bi rekli hudobni Francozi: "L'appetit vient en mangeant!" Bolj ko se človek baše, bolj je lačen in večji tek dobiva. Zmagoslavje ameriškega predsednika pa je v nečem kljub vsemu rahlo skaljeno. Mož preprosto nima nasprotnika, ki bi se lahko kosal z njim. Tako je z velikani. Obsojeni so na osamljenost.

Predsednik Bush je v zadnjem času svoje že povedal. In ne samo povedal, tudi storil, tudi storil. Ampak da ne bi kdo mislil, da smo pozabili na prezidenta Putina, ki ima tudi zmeraj nekaj asov v rokavu. Pa nedvomno še kakšno Pikovo damo. Medtem ko ameriški in britanski vojaki sistematično, redoljubno in velikopotezno čistijo in bombardirajo iraške položaje in se vse bolj bližajo iraškim naftnim vrelcem, se nedaleč stran odvija zadnje poglavje čečenske zgodbe pod taktirko ruskega predsednika. Tu gre prav tako za nafto kot v Iraku. Pravzaprav je nafta kot Meduza z dvema obrazoma. Za tistega, ki sedi na njej, je nevarna kot hudič. Kar Iračane povprašajte, če ne verjamete. In nekaj podobnega, tako rekoč nenavadno identičnega se dogaja v Čečeniji, v tisti mali avtonomiji, ki je bila prav zaradi nafte napoti ruskemu velikanu.

Ker pa je Rusija omikana in ljudomila država, podobno kot njena ameriška prijateljica, življenje teče miroljubno naprej. Ravno v času, ko so oči vsega sveta uprta v iraške vrelce, so se v Moskvi domislili, da bi v Čečeniji speljali volitve. Lepo prosim, brez volitev ni demokracije. Po treh in pol leta vojne z Rusijo je končno prišel trenutek, ko so lahko Čečeni prišli na volišča. Volili so v nedeljo, 23. marca, tako rekoč na isti dan, ko smo Slovenci uspešno izglasovali oba referenduma. Priložnost so izkoristili, kot je treba. Čečenska volilna komisija, ki jo je blagohotno nadzorovala dolga moskovska roka, je ob zaprtju volišč izjavila, da je bila udeležba približno osemdesetodstotna. Res lep uspeh, bistveno boljši od naših referendumov. Redki tujci, ki jih je naključje prineslo v Grozni, se kar niso mogli načuditi, kam se je poskrilo teh 80 % volilcev. V prestolnici Grozni - nomen est omen - kjer naj bi živelo od 50.000 do 100.00 ljudi. Kako je že zapisal Gogolj. Nekaj o mrtvih dušah, če se še dobro spominjam. Vendar to sploh ni pomembno. Bistvo je v tem, da se je prezident Putin po pomoru čečenskih obupancev v moskovskem gledališču odločil, da bo v Čečenijo prinesel pravni red in mir. Te volitve naj bi torej pomenile začetek reda in miru. Tisti, ki so se podali na volišča, so lahko glasovali za proruskega šefa administracije, muftija Ahmeda Kadirova.

Kljub zagotovilom ruskih oblasti so organizatorji volitev tujim novinarjem prepovedali prihod na čečenski teritorij, obenem pa so urbi et orbi ponosno povedali, "da ni bilo nikakršnih incidentov", "da so volitve potekale v prazničnem ozračju in v vsesplošnem navdušenju". Vse bi bilo čudovito, ko ne bi bili neznanci dan pred volitvami napadli ruskih vojaških vozil z minami. Treba pa je priznati, da se je Moskva zelo potrudila in pričarala ljubeznivo in bratsko ozračje. Z eno besedo: videz normalnosti. Hm. Svet Evrope ni hotel poslati opazovalcev (mimogrede je tudi Rusija članica Sveta Evrope), Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi pa je v Čečenijo poslala samo misijo, ki naj bi zbirala informacije.

Kakih deset dni pred referendumom, ki je bil sicer le poizvedovalne narave, je prezident Putin poslal vodjo svoje predsedniške administracije Aleksandra Vološina, ker je bila predvolilna kampanja preveč mlačna in siva. Čez noč so se na prerešetanih fasadah in na pol porušenih hišah pojavili plakati in transparenti z napisi: "Referendum je naša priložnost za mir!" Vendar zadeva ni vžgala, kajti zjutraj so se na zidovih in ograjah pojavili veliki grafiti: "Referendum je okupatorjeva goljufija!", "Bojkotirajte referendum, ki samo nadaljuje ubijanje Čečenov!" Ker so ruski vojaki odvažali ljudi v neznano, je ponoči večina prebivalstva pobegnila v gorske vasi na varno. Na dan referenduma je več ducatov mater in žena izginulih moških demonstriralo v Groznem. "Vrnite nam naše sinove namesto referenduma!" so vzklikale. Ni kaj, tudi referendumi so lahko nevarni. Vendar niti v hribih ni bilo varnega zavetja. Ruska vojska je obkolila gorske čečenske vasi in zagrozila ljudem, naj se kar podvizajo na referendum, sicer bodo spet peli kalašnikovi.

Putinov komisar za človekove pravice Oleg Mironov je predstavnikom Mednarodne helsinške federacije zatrjeval, da so pred volišči dolge vrste volilcev. Zadeva bi bila lahko celo zabavna, kajti dogajala se je v sosednji Ingušiji. Helsinški predstavniki niso v Čečeniji videli enega samega volilca. Sto tisoč čečenskih beguncev bi moralo voliti v Ingušiji, opazovalci pa so jih videli vsega skupaj slabih dvesto.

In še za konec. Nova čečenska ustava, ki so jo sestavili v Moskvi, naj bi nadomestila ustavo, ki so jo napisali čečenski bojevniki za neodvisnost Čečenije marca 1992 in ki je bila temelj za izvolitev predsednika Aslana Maskhadova leta 1997 v navzočnosti Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Vendar Kremelj nikoli ni priznal teh volitev. Se mogoče kdo čudi?