3. 6. 2003 | Mladina 22 | Kultura
Samo veliki majo velike ambicije
© Tomo Lavrič
Ko smo v Bruslju še pisali poročila in analize o napredovanju držav kandidatk na poti v Evropsko unijo, smo bili pogosto samozadovoljni, ko smo se primerjali s konkueco. Ubogi Balti, ki so več kot pol stoletja ječali pod rusko knuto, predvsem pa Poljska, velika in predvsem z bremenom tam okrog trideset odstotkov kmečkega prebivalstva. Vsi skupaj, zahodnjaki, ki so jamrali, da bo Poljska le stežka izpolnila vse trde pogoje, ki jih je terjala Evropska unija. Govorilo se je o konvoju in o regatnem načelu, kar naj bi pomenilo, da bodo dobro pripravljene kandidatke postale članice takojci, tiste v slabši kondiciji pa bodo morale počakati na nov konvoj. Končalo pa se je tako, kot je bilo v resnici edino možno in smiselno. Vseh deset kandidatk je hkrati in družno stopilo v Unijo. Seveda skupaj s Poljsko. Da o tem, kako so si Poljska, Češka in Madžarska v prvem polčasu zagotovile člansko izkaznico že konec prejšnjega tisočletja se pravi leta 1999, Slovenija pa je morala počakati do letošnje pomladi, sploh ne govorimo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
