Kdo je mastodont?

"V slabih dveh letih in pol je Busheva administracija zabeležila impresivne in hkrati deprimantne dosežke. Spremenila je strateško doktrino in svoj diplomatski položaj, in sicer z izgovorom, da sta oba že zastarela in da Washington razpolaga s tolikšno močjo, s katero lahko stori vse, kar se mu poljubi. Busheva administracija je drastično omejila državljanske svoboščine, kot je denimo pravica do azila, v zaporih pa ima neznano število sumljivih tujcev in Američanov, ki naj bi bili sumljivi, vendar niso ničesar obtoženi, tako da sploh nimajo pravice, da bi se branili. (...) Socialni programi, ki so že tako okleščeni v primerjavi z drugimi liberalnimi demokracijami, so resno ogroženi zaradi averzije republikancev do socialne države. (...) Bela hiša je znala izkoristiti strah kot vzvod, da je okrepila svojo moč in razglasila, da so ZDA v vojnem stanju, česar druge države, ki so bile prav tako žrtve terorističnih napadov, nikakor niso storile."
Stanley Hoffman v New York Review of Books

Ameriški tednik New Republic, ki je bil nekoč prava izložba ameriške demokratske intelektualne levice, zdaj pa zagovornik neokonservativne zunanje politike, je 16. junija posvetil udarno prvo stran in še šest strani odnosom med Evropo in ZDA. Že rahlo panični izraz Superpower Europe je moral vznemiriti bralstvo. Poudarek je bil poudarek čisto drugačen, kakor so ga sicer bili navajeni ameriški bralci. Nobene škodoželjnosti glede šibkosti držav stare celine, nobenega namigovanja, da Evropa ne more dojeti sveta, ki ga oblikujejo odnosi med silami. Ravno nasprotno. New Republic poudarja, da gospodarsko in politično združena Evropa pomeni mogočnega tekmeca Združenim državam.

"Nenavadni paradoks Evropske unije je v tem, da je ustvarila postnacionalistično okolje, da se skuša upreti zakonu močnejšega na mednarodni ravni, obenem pa bo s svojo dolgoročno logiko spet postala svetovna velesila", je zapisal Andrew Sullivan, ugledni konservativni kronist v članku z naslovom Nevarnost evro, grožnja evropske integracije. "Amerika se mora zbuditi, kajti če bo Evropska unija izglasovala svojo ustavo, če bo govorila z enim glasom in če bo postopoma integrirala nove članice, bo pomenila resničen izziv ameriškemu vplivu v Afriki, Bližnjemu vzhodu in v vseh mednarodnih organizacijah." Avtor opozarja, kako veliko ceno so morale plačati ZDA v svojem sporu z Evropo že pred vojno v Iraku. "Francija in Nemčija nimata vojaških sredstev, s katerimi bi se lahko kosali z Ameriko, vendar pa imata na razpolago pomembna diplomatska sredstva in vzvode. Francoska in nemška vlada sta pomembno prispevali k utrditvi svetovnega odpora proti vojni. To je v veliki meri zvišalo diplomatsko ceno in stroške ameriške intervencije. Evropske države so tako z veliko večino zmagale v diskusiji v OZN."

Za New Republic je bilo izjemno pomembno dejstvo, da so se glede vojne v Iraku Ameriki pridružile Velika Britanija, Španija, Portugalska, Italija in "nova Evropa". Ta združba je pomenila vrhunec atlantizma. Venda je ta aliansa držala skupaj samo glede Iraka. Prave prihodnosti pa v tej zgodbi seveda ni. Samo vprašanje časa je, denimo, kdaj se bo poljsko javno mnenje obrnilo proti dejstvu, da so poljski vojaki v Iraku okupacijska sila. Sullivanu je več kot jasno, da takšna družinska idila ne bo mogla trajati ad infinitum. Logika neizbežne evropske integracije bo šla bolj ali manj neovirano svojo pot. Teža trdega jedra - Francija, Nemčija, Beneluks, ki si prizadeva za čimprejšnjo skupno Evropo, bo prej ali slej prevladala, tako da bodo postopoma v evropsko naročje prav kmalu prihitele celo dvomljive države. Z eno besedo, Evropa gre po svoji poti in Združene države Amerike pri tem ne morejo nič ključnega spremeniti. Z novimi državami, ki so še v evforiji ob vstopu v Nato, si Washington ne bo mogel veliko pomagati. Navsezadnje ne smemo pozabiti, da je bilo pred vojno v Iraku javno mnenje vseh evropskih držav z veliko večino proti ameriški napadalni vojni proti Iraku. Dvomim, da se je po vojni to mnenje bistveno spremenilo.

Sullivan skeptično nadaljuje: "V prihodnjih letih bodo manjše in srednje evropske države potrebovale francosko in nemško gospodarsko pomoč. In to bistveno bolj kot ameriško orožje." Avtor vidi predvsem Francijo kot tisto državo, ki se bo v tem razvoju najbolj okoristila. "Po grenkih izkušnjah zdaj dobro vemo, da bo francoska politika v bistvu sovražna do ZDA, in to tako kulturno, gospodarsko kot politično. (...) Kaj lahko storijo Združene države proti tej grožnji?" se sprašuje avtor. "Mogoče je že prepozno, da bi se izognili najhujšemu."

Edina možna rešitev v tem trenutku bi bila krepitev vojaških vezi z Novo Evropo, še posebej z Madžarsko in Poljsko. Obenem je treba storiti vse, da bi obdržali Veliko Britanijo zunaj Evropske unije in preprečili, da bi stopilo v območje evra. Obenem pa bi morali Angleži za vsako ceno onemogočati skupno kmetijsko politiko. "Ravno ta sistem drži vrsto držav v odvisnosti od Bruslja in lahko poveča težo Francije, ki bo tako lahko pritiskala na kmetijske države, kot je Poljska." Tako grenkobni in črnogledi Andrew Sullivan.

S tem pa še ni vsega konec. Američanov ne vznemirja samo evropska diplomacija. V ZDA absolutno podcenjujejo evropsko gospodarsko moč, na kar je opozoril francoski ekonomist Philippe Legrain v svojem članku z humornim naslovom: "Mastodont, čudovita evropska ekonomija". V nasprotju s trdnim prepričanjem velike večine Američanov, sta produktivnost in gospodarska rast v Evropi najmanj na isti ravni kot v ZDA. Še več, Evropi se ni treba ubadati z vse bolj neuravnovešenimi financami, ki glodajo ameriško gospodarstvo. Mi na evropski strani sveta pa kar naprej tarnamo in jamramo in preklinjamo bruseljsko birokracijo.