Pobalinska, destruktivna in neodgovorna država. Katera le.

"Ni čisto jasno, zakaj se je ameriški predsednik George Bush prejšnji teden odpravil na ekspresno petdnevno turnejo po petih afriških državah: od Senegala na zahodu prek Južnoafriške republike in Bocvane na jugu, Ugande na vzhodu in do Nigerije na vzhodu celine. Ali je hotel republikanski predsednik pokazati gospodarsko najmanj razvitemu delu sveta, da velesila ni povsem pozabila nanj, čeprav je prede nekaj leti rekel, da Afrika ne sodi v okvir varnostnih interesov Združenih držav?"
Avgust Pudgar, Delo, 15. julija 2003

Ameriški predsednik Bush Junior je - kot je bilo napovedano - devetega julija obiskal Južno Afriko. V prestolnici Pretoriji je doživel dobrodošlico, kakršne ni pričakoval. Še preden je Bush stopil iz letala, so mu tedniki že posvetili dolge analize in uvodnike, v katerih so ameriškega predsednika ocenili za državnika, "ki se ima za gospodarja sveta". Posebej jedek je bil s svojimi neusmiljenimi očitki neodvisni Mail&Guardian, ki je na dveh straneh nasul polno malho kritik na Bushev račun in hkrati na račun celotne ameriške administracije. Kritika je bila vse prej ko prijazna: "To je mož, ki onemogoča proizvodnjo zdravil po nizkih cenah, mož, ki je zadušil afriško kmetijstvo, prekanjenec, ki je svojo deželo in zaveznike poslal v vojno, kastriral Organizacijo združenih narodov, onemogočal mednarodne poskuse, da bi iz Zemlje ustvarili planet, ki bi bil bolj zdrav in čistejši. To je mož, ki je ustvaril plodno polje resničnemu terorizmu, čeprav je ves čas zatrjeval, da je z njim v vojni. In končno, manj kot v tridesetih mesecih mu je uspelo iz Zemlje ustvariti skrajno nevaren planet."

Južnoafriški tisk je kar tekmoval, kdo bo bolj ošvrknil visokega gosta, ki so ga poimenovali "mojstra votlih obljub", ga obtoževali, da se ima enkrat za božanstvo, drugič spet za rimskega imperatorja. Prav malo je imel s sabo popotnice. Ob svojem prihodu pravzaprav ni imel ničesar pokazati. Za Južno Afriko ni bil storil tako rekoč nič. Je pa predsednik Bush najbrž pozabil, da so njegovega zunanjega ministra Colina Powella na vrhu o usodi planeta Zemlje septembra 2002 v Južni Afriki glasno izžvižgali. Če jim je šel dobrodušni Powell na jetra, kako so se šele pripravili na gospodarja samega.

Busha je ostro kritiziral "eden največjih državnikov na svetu", Nelson Mandela. Po njegovi oceni ameriški predsednik "ni zmožen korektno razmišljati". Med iraško vojno je Pretoria nedvoumno in ostro obsodila ameriški napad na Irak. Mail&Guardian pa hladno in natančno nadaljuje: "Ameriški komunikatorji se bodo morali vražje potruditi, da bodo zbrisali nezaupanje in skepso, ki ju Afrika, še posebej pa Južna Afrika, gojita do Busheve administracije." (...) V tedniku so bili nadvse zadovoljni, "da med iraško vojno diplomaciji z ameriško čekovno knjižico ni uspelo skorumpirati vseh afriških držav. Tudi v Južni Afriki so Američani prišli na dan z zaničevanjem mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu. In ostali z dolgimi nosovi. So pa, tako kot pri drugih neubogljivih državah, odtegnili vojaško pomoč. Kazen za neubogljivost mora biti, sicer bi lahko vsak pokovec na vogalu bril norca iz največje in najmogočnejše države na svetu. Južna Afrika in Združene države Amerike so praktično zamrznile medsebojne diplomatske odnose.

"Ameriško zunanjo politiko imajo na vajetih "interesi, ne pa načela," dodaja uvodnik. Prva in poglavitna Busheva skrb je notranja varnost ZDA, takoj za tem pa so na vrsti ekspanzija ameriških podjetij, nič manj pomembno pa ni obvladati strateško proizvodnjo, predvsem nafto."

In prav tu se skriva razlog, zakaj si je prezident Bush izbral prav teh pet afriških držav za svoj obisk. Nigerija in Senegal, ki obvladujeta Gvinejski zaliv, sta za ZDA življenjskega interesa za preskrbo nafte v prihodnosti. Južna Afrika je "regionalna sila, ki je ni mogoče zanemariti." Uganda in Bocvana "pa sta pridni učenki tržnega gospodarstva po ameriškem receptu."

"Če Washington potrebuje Afriko, naj ima od tega tudi Afrika kakšno korist," nadaljuje uvodničar, ki spodbuja afriške premiere in predsednike, naj terjajo več od Američanov. "Morali bi vztrajati pri dejstvu, da ima samo šest afriških držav kakšno korist od sporazuma med ZDA in afriškimi državami (AGOA), sporazuma, ki olajšuje dostop afriškim proizvodom na ameriški trg. BIG DEAL, prav zares. Kaplja v morju.

Gremo še naprej. "Treba je," pravijo v Mail&Guardian, "da se ta sporazum razširi, da zajame čimveč afriških držav in njihovih proizvodov. Izvoz v ZDA mora bistveno večji, kot je dandanes. "Hkrati pa je treba opustiti ameriško hinavsko govorico. Po eni strani ZDA terjajo, naj se afriška celina vedno bolj odpira in liberalizira svoje gospodarstvo, medtem ko ameriške subvencije izločajo afriške države z ameriškega trga." (...) "Prišel je čas, da Afričani končno začnejo govoriti z enim samim glasom. Razkrinkati morajo več kot očitno slepomišenje in hipokrizijo ZDA, ki hočejo vsiljevati svoje norme drugim državam, in to vse bolj in bolj z vojaškimi sredstvi. Z eno besedo, ZDA ravnajo, kot da zanje mednarodno pravo in mednarodne norme zanje ne veljajo. (...) Afrika bi lahko odigrala blagodejno vlogo, ki bi postavila na pravo mesto lopovsko državo, ki je najbolj destruktivna in neodgovorna na celem svetu."