Vse črno, vse črno

"Slovenci v novi državi od cerkve nismo pričakovali poduka o verskih normah, pač pa družbeno jasno moralno sidrišče in izhodišče ob nenadnem razsulu delovnega in mentalnega lagerja. (...) kot vedno se je tudi pri nas cerkev vezala na zmagujočo oblast. Dogmatsko pa je rekatolizacijsko telebnila v devetnajsto stoletje. Za reveže bo zdaj nemara natisnila dva milijona odpustkov, ki jih bo prodajala s popustom, da bo lažje vodila fiskalno politiko za socialno ogrožene farane."
Aleksander Zorn, publicist in urednik za MAG 20. avgusta 2003

"Tako politika poteka netransparentno po spretno zamaskirani prepletenosti bivše partije oziroma udbe. Ni čuda, saj so člani vladajočih strank (tudi SLS) imeli tudi v prejšnjem sistemu pomembne naloge, kar je razvidno s seznama udba.net ali iz posebnega poznavanja vlog v nekdanjem režimu. Temu seznamu so se v devetdesetih letih pridružili še novi, ki jih v to ni vodila partijska prisila, temveč ustrezne nagrade, medtem ko sta trpela načelna politika in seveda državljanov."
Janez Juhant, profesor filozofije na ljubljanski teološki fakulteti za MAG 27. avgusta 2003

"Stališče katoliške Cerkve do homoseksualnosti je povsem jasno. Isto stališče imajo pravoslavne Cerkve, zelo podobno stališče imata na primer islam in judovska vera-. In na čem temelji to stališče katoliške Cerkve? Že v stari zavezi so homoseksualne zveze oziroma homoseksualne prakse obsojane kot gnusoba, kot piše v Svetem pismu."
Slovenski metropolit dr. France Rode v intervjuju z nacionalno TV 19. avgusta 2003

Prvi mož slovenske katoliške Cerkve se vsakokrat, kadar se ob priliki srečava, mučeniško namrgodi. Ali pa mi celo poočita, da grdo pišem in govorim o slovenskem cerkvenem občestvu. Tega seveda ne počnem. Ampak kdor verjame, bo verjel tisto, kar hoče verjeti. Ne glede na resničnost.

Tokrat sem si izbral temo, ob kateri bi vsi slovenski škofje z največjim veseljem miloglasno zapeli alelujo. Zgodba je sicer stara dva mesece, ampak jo velja izkopati iz teme nezanesljivega spomina. Berite in se veselite.

Junij mesec je pomenil veliko zmagoslavje španske katoliške Cerkve. Natančneje povedano, zmage so se veselili španski škofje. Z začetkom šolskega leta 2004-2005 bo poučevanje katoliške vere obvezno, in to od prvih razredov osnovne šole pa vse do mature konec gimnazije. Katoliški verouk bo imel v šoli enak status kot matematika in zemljepis. To velja za število tedenskih ur, gotovo pa bo imel verouk prav posebej častno mesto med drugimi predmeti. Vseeno pa imajo učenci tudi možnost, da se lahko odločijo tudi za "nekonfesionalne predmete", denimo zgodovino verstev. Vendar je poučevanje zgodovine verstev videti nekako drugačno, kot si nevedni in zagovedni laični tepci to zamišljamo. Zgodovina verstev ima namreč tudi poglavja, kot so "molitev", "verska drža", "resnica in vera", "fascinacija nad religioznostjo", ali pa "posameznik pred misterijem". In to seveda še ni vse. Dijaki, ki se ne bodo odločili za verouk, bodo morali opraviti izpit enega od prej naštetih predmetov, če se bodo hoteli vpisati na univerzo. Verska svoboda kot poldrugi Martin!

Do zdaj je bil v španskih šolah verouk preprosto ena od izbir. Učitelje verouka plačuje država, vendar jih izbira Cerkev. Ravno tako jih da Cerkev na čevelj, če z njihovim poučevanjem katekizma ni zadovoljna. Pravzaprav bi moral biti bolj natančen. Ne gre samo za boljše poučevanje. Učitelji verouka v javnih šolah so že začeli izgubljati službo, če so živeli na koruzi, ali pa če so se poročili z ločeno žensko. Ja, Cerkev, katoliška še posebej, je trd in neusmiljen gospodar. Vseeno pa tudi Cerkev ni šla predaleč v svoji gorečnosti. Zgodovino verstev bodo kljub vsemu le poučevali profesorji zgodovine in filozofije.

Ta odločitev je bila seveda velika zmaga španske katoliške Cerkve, še posebej pa je triumfiral kardinal Rouco, predsednik španske škofovske konference, ki z vso svojo neomajno avtoriteto odločno zatrjuje, da je sporazum, podpisan leta 1976 med Vatikanom in Španijo, veljavnejši od ustave iz leta 1978, ki izključuje kakršnokoli državno vero. Ja, ustava je pravzaprav samo kos papirja, če se vsemogočna Cerkev odloči drugače. Škofje so zaplesali veselo kolo, saj je besedilo, ki ga je Rim potrdil že prej, zdaj stopilo v popolno veljavo. In to kljub dejstvu, da so škofovsko interpretacijo več kot šestindvajset let odločno zavračale vse politične stranke, ki so se v zadnjih desetletjih menjavale na oblasti, vključno s prvo vlado premiera Joseja Maria Aznarja.

Več kot štirideset nevladnih organizacij, leve politične stranke, sindikati profesorjev in študentov, kakor tudi konfederacija staršev dijakov in učencev v javni šoli, so se odločno postavili po robu tej "nesprejemljivi", "diskriminatorni" in" protiustavni" odločitvi.

Aznar pa seveda kot Aznar. Vedno enak. Za sivim in dolgočasnim birokratom stoji dolga in temna vatikanska senca. Zato ni prav nikakršno presenečenje, da je premier Aznar ob Giscardovi Konvenciji 20. junija predlagal, naj Evropska ljudska stranka v evropski ustavi eksplicitno omeni krščanstvo. Za zdaj nakana še ni uspela. Pač pa si je Aznar s tem manevrom skušal pridobiti simpatije krščanskodemokratskih strank, ko se bo Španija že jeseni zaman prizadevala za več evropskih poslancev, kot jih je imela doslej. Naj bo kazen vsaj vzgojna. Zaleglo pa tako ali tako ne bo nič.