Homo australic, doklej?

Daleč je Avstralija. Marko Zorko nam jo je slikal v mavričnih in toplih barvah. Kar na besedo smo verjeli staremu prijatelju. Tudi informacije o getoizaciji in nasilju nad aborigini smo nekako odložili na stran in mirno smrčali naprej. Pozabili smo tudi, kako so množice Avstralcev vihale nosove in besno terjale, naj se nesrečni ljudje, begunci v čolnih, ki so pribežali iz Kambodže, Vietnama in Laosa, vrnejo domov. Tudi s silo. Predvsem s silo. Čeprav niso imeli nobenega doma več. A kaj bi to. Kdo jih je klical. Avstralija ni bila vsem prišlekom mati, še mačeha ne.

Ampak to še zdaleč ni bilo vse. Avstralija je korak za korakom postala regionalna vojaška in imperialistična sila, žandar Južnega Pacifika. Strateški zasuk je bil brutalen. Avstralska vlada je letošnjega junija poslala 2225 oboroženih vojakov na Salomonove otoke. Šlo naj bi seveda za ohranjanje miru. Kaj pa drugega. V resnici je bil po sredi velik obrat, kajti avstralska vlada se je dotlej ogibala neposrednih intervencij pri svojih sosedah. Iz strahu, da je ne bi kdo obtožil neokolonializma. Kako je torej mogoče razložiti "pomembno spremembo" avstralske politike, kot je jasno povedal federalni premier John Howard? Uradno je Canberra hotela priskočiti na pomoč državi, ki se je znašla v državljanski vojni. V spopadih naj bi bilo več sto mrtvih. Sovražni struji sta oktobra 2000 podpisali učinkovito premirje med Revolucionarno vojsko Guadalcanala in silami Orla Malaita (MEF). Nobenega tehtnega razloga ni bilo, da bi morala Avstralija vojaško posredovati.

Salomonovi otoki so nekdanji britanski protektorat, neodvisnost so dobili leta 1978, v zadnjem času pa so postali paradiž za razbojnike in oborožene delinkvente. Ta otoška država ima 463.000 prebivalcev, ki živijo na več kot tisoč otokih. "Država je tako rekoč nehala delovati kot učinkovita nacionalna entiteta," je zapisano v poročilu Inštituta za geostrategijo avstralske vlade. Državni prihodki so se leta 2001 zmanjšali za 35 odstotkov, notranji bruto proizvod pa se je v zadnjih dveh letih skrčil za 24 odstotkov. Posameznik zasluži po glavi na leto 530 dolarjev, kar je dvakrat manj kot pred petindvajsetimi leti. Ta očitni razkroj gospodarskega in političnega položaja je nedvomno eden od glavnih razlogov, ki so pripravili Avstralijo, da se je vojaško vmešala. Ni pa bil to edini razlog.

Sedanji problemi v zvezi z medetničnim nasiljem in s korupcijo v nekaterih deželah v regiji, kot so Fidži, Vanuatu ali Papua Nova Gvineja, so izoblikovali - po besedah avstralskega premiera - "lok nestabilnosti, ki lahko postane magnet za mednarodne kriminalce, za pranje denarja in potencialno za mednarodne teroriste".

Prav s to rdečo cunjo terorizma Canberra ves čas maha gor in dol, da bi upravičila svojo novo politiko na Južnem Pacifiku. "Po mojem nima ta argument nikakršne teže," je kritičen Grant McCall, direktor Centra za raziskave Južnega Pacifika na univerzi v Novem Južnem Walesu. "V začetku devetdesetih let so se številni uradniki bali, da bo polkovnik Gadafi razporedil svoje može v regiji. Izrael je šel tako daleč, da je odprl veleposlaništvo na Fidžiju, da bi nadzoroval regijo. Izkazalo se je, da se je šušljanje začelo s pismom podpore upornikom Papue Nove Gvineje, ki ga je sestavil Indonezijec, ki je nekaj časa živel v Libiji. Gadafi s tem ni imel nič opraviti."

Strah Canberre, da bi domorodci skrivali bombe na kokosovih palmah, je bil le slaba šala. In seveda paranoja. Robert Wolframm, profesor na univerzi Monash iz Melbourna, ima na zalogi čisto drugačno teorijo. "Resno sumim, da je živčna avstralska politika v Pacifiku posledica pritiska Združenih držav Amerike, ki se po dogodkih 11. septembra vse bolj zanimajo za to regijo."

Oboroženo posredovanje Avstralije na Salomonovih otokih je samo prva etapa nove politike federalne vlade v regiji. Premier Howard je že zagrozil, da nekaterim deželam ne bo več finančno pomagal. Mimogrede, Canberra daje vsako leto državam Južnega Pacifika 300 milijonov evrov. Za boj proti korupciji. Avstralski predsednik predlaga, da bi države z manj kot 100.000 prebivalci - kot so Tuvalu, Cookovi otoki in Tonga - združile skupne resurse v nekaterih sektorjih, kot so policija, zdravstvo in zračni prevozi, kar bi zmanjšalo stroške države. Seveda vse pod pokroviteljstvom velike sosede.

Vsekakor je Avstralija edina zmožna pomagati svojim malim in nemočnim sosedam. Vendar te niso preveč navdušene nad avstralskim neokolonializmom. Robert Woonton, premier Cookovih otokov, je odločen: "Interese Pacifika lahko ščitijo samo ljudje s Pacifika." Vsekakor je Avstraliji skupaj z Novo Zelandijo uspelo spraviti skupaj koalicijo, v kateri pa bodo malčki odigrali nepomembno vlogo. Omenjeni profesor Wolframm je skeptičen: "Rad bi videl konkretne dokaze, da bo nova avstralska politika v Pacifiku prisluhnila željam in potrebam sosedov, ne pa, da jim bo vsiljevala svojo voljo."

Za konec samo še to. Nikar ne pozabimo, da so prav avstralski in novozelandski vojaki pred več kot tridesetimi leti z ramo ob rami z Američani edini sodelovali v genocidu nad Vietnamci in njihovimi sosedi. Amen. Se zgodovina spet ponavlja?