Fidel

Ko sem imel dvajset let, sem štopal po Evropi in veselo popeval: "Vamos a difender la rivolucion cubana, Castro si, Castro si, castro si, Yankee no!" Castro se je v petdesetih letih uprl Američanom. Mali otok je kljuboval največji in najmočnejši gospodarski sili na svetu. Tako rekoč na njenem dvorišču. Polom ameriške invazije v Prašičjem zalivu ne bo nikoli pozabljen. Legenda Fidela Castra je preživela. Čeprav je bil in je še neusmiljen trinog. Kljub temu se je ameriški režiser Oliver Stone lotil filma o Castru. In ga tudi posnel. Z vznesenim naslovom Comandante. Ko je režiser vprašal Castra, zakaj je dal ustreliti tri može, ki so se s čolnom hoteli izkrcati na ameriški obali, pa so se potem vrnili, je Fidel odvrnil, da je treba terorizem izruvati pri koreninah. "Hudo mi je bilo," je rekel Castro, "vendar sem to moral storiti."

Zanimivo je, da se slovenski trdi antikomunisti nikoli niso obregnili ob množična turistična počitnikovanja slovenskih letoviščarjev na Kubi. Nikogar ni posebej zanimalo, da na Kubi vlada diktatura, še manj slabe vesti je bilo ob dejstvu, da se tudi naši letoviščarji niso niti v sanjah spraševali - v sanjah še najmanj - da je spolni turizem eno najbolj zavrženih podjetij. Kot je bilo v osemdesetih letih s spolnim turizmom v vzhodni Evropi. Zafrustrirani Slovenci so kar radi posegali in še posegajo po mladem mesu. Še toliko raje, ker so mlada dekleta lepa in poceni. Da o Ukrajinkah, Belorusinjah in Moldovkah ne govorimo. Na Kubi je še bolj enostavno. In ceneje. Tudi Fidela vse to ni niti najmanj zanimalo.

Eppur si muove. 29. septembra so se pisatelji, pesniki, filmski igralci v Parizu udeležili "večera solidarnosti s kubanskim ljudstvom". Prireditev so organizirali Novinarji brez meja in društvo Sin Visa. Večer je odprla Catherine Deneuve. Prebrala je besedilo, ki ga je Fidel Castro vzneseno povedal 8. januarja 1959 v Havani takoj po zmagoslavju kubanske revolucije: "Storil bom vse, kar je v moji moči, da bom razrešil probleme, ne da bi pri tem prelil eno samo kapljo krvi." Spomnili so se tudi pesnika in časnikarja Rauala Rivera, ki je bil aprila obsojen na dvajset let zapora "zaradi napada na suverenost države". Njegova hči Cristina Rivero se je vprašala, "kako je lahko pesnik in osamljen mož kot Herkul sodobnega časa razdelil državo". Direktor redakcije Le Monda se je solidariziral s svojim kubanskim kolegom. Znameniti španski režiser Pedro Almodovar je zaželel, naj Castro vrne Kubi svobodo in zbriše diktaturo. Nekdanji španski minister za kulturo Jorge Semprun je opozoril, "da je del evropske levice dolga leta mižal pred resnico". Socialistični župan Pariza je poslal svojega namestnika - hm, hm -, prišli so številni pomembni socialisti in predstavniki Zelenih. Anarhosindikalisti so delili letake "Kastrizem je zadušljiv, kot je bil nekdaj frankizem".

"Levica bi bila lahko več storila za Kubo," so pravili Zeleni, ki niso bili nikoli posebej ljubeznivi do Castrovega mita, in načeli še druga odprta vprašanja. "Še veliko odprtih problemov je, ki se jih vse preveč plašno lotevamo. Nisem videl kakšne posebne množice v New Yorku, ko je predsednik Chirac prijateljsko stisnil roko Putinu. Kdo je sploh protestiral? In Kongo? Koga Kongo sploh še zanima?"

Zraven je bil tudi nekdanji francoski minister za kulturo Jack Lang, ki je preprosto povedal, da podpira prizadevanja za spoštovanje človekovih pravic na vseh koncih sveta: "Ne gre samo za Kubo, ampak tudi za Čečenijo, za smrtno kazen na Kitajskem, za usmrtitve v Teksasu." Vendar je Lang ohranil hladno kri. "Treba se je lotiti vprašanj z vseh vidikov. Ne smemo pozabiti, da je Kuba naredila neverjeten napredek tako v šolstvu kot v zdravstvu. Takih dosežkov ni nikjer v tretjem svetu. Človekove pravice so tudi pravice do zdravja in šolanja."

Francoski komunisti pa seveda po starem. In se še čudijo, kako in zakaj se topijo kot pomladni sneg. Njihov organ L'Humanite je na isti dan organiziral svobodno tribuno z naslovom Vsiljene ideje in skrita resnica o Kubi. Uvodničar Remy Herrera je zagovarjal eno samo, enotno stranko na Kubi. Ta enotnost je zgodovinsko nujna. Kubanski disidenti pa so vsi po vrsti agenti, ki jih plačuje tujina, da bi destabilizirala Castrov otok.

Vsekakor pa lahko pričakujemo zanimiv fim. Markanten je režiser, še markantnejši pa glavni junak.